Moj ata, Franc Zupan, rojen leta 1907, se je vse življenje veliko ukvarjal z lesom. Rodil se je v zaselku Orešje pri Gabrovki. Ker tam niso imeli svojega gozda niti za drva, so njegovi starši vedno želeli imeti svojo kmetijo z gozdom. Kupili so današnjo kmetijo, nekaj s prihranki, malo so se zadolžili. Franc je bil takrat star deset let in je bil najstarejši izmed šestih otrok. Oče je moral v vojsko in je tam tudi padel. To je bilo med prvo svetovno vojno. Tako je njegova mama ostala sama s šestimi otroki in z dolgovi, ki jih je morala še odplačati. Franc je bil primoran že pri šestnajstih letih skrbeti za kmetijo in za preživljanje mlajših bratov in sester.

Kar kmalu je začel izdelovati razna orodja, ki so bila potrebna na kmetiji. Ker je bil priden in ga je delo z lesom zanimalo, so ga razni takratni mojstri radi sprejeli v svojo družbo in tako se je priučil vseh del v zvezi z lesom. Med drugo svetovno vojno smo živeli pri sorodnikih v Gabrovki, po vojni pa smo se vrnili nazaj in ata je spet začel pomagati kot tesar pri obnovi porušenih domov. Delal je pri takratni Obnovitveni zadrugi. Za dom je znal popraviti ali narediti marsikaj, tudi okna ali vrata. Najrajši pa je izdeloval škafe, čebre, kadi in sode vseh velikosti. Tudi takšne s prostornino 600 litrov. Sode je izdeloval iz suhega hrastovega lesa. Les je nažagal na dolžino, potem pa ga je razklal na primerno široke in debele ‘doge’, odvisno od velikosti soda. Na sredini je doge malo stanjšal. Vse je izdeloval ročno, z različnimi orodji: obliči, žagami, 'tesačami', tudi takšnimi zaoblanimi. Robovi so morali biti točno izdelani, da so se prilegali. Pripravil je železne obroče različnih premerov, po parih. V prvega, najmanjšega, je vstavil pripravljene doge. Pomagal si je z verigami in žico. Postavil ga je pokonci in v njem na tleh zakuril ogenj. Zraven je postavil škaf vode in z njo močil doge, ki so se ob segrevanju in zategovanju verige spodaj počasi krivile, da je nastala izboklina. Ko je bil sod primerno izbočen, je nanj nabil obroč še z druge strani. Notranjost soda je še lepo obdelal s posebnim zaoblanim rezilom. Nabil je tri ali štiri obroče z vsake strani, če je bil sod velik. Potem je nekaj centimetrov od spodnjega in zgornjega roba s posebnim rezilom ‘frošnikom’ izdelal ‘froš’, to je en do dva centimetra globok utor, kamor je vstavil že prej izdelano dno. Dno je izdelal tako, da je skupaj sestavil več gladko obdelanih hrastovih desk. Skupaj so jih držali leseni klinčki, ki jih je zabil v predhodno navrtane luknjice v deski. Nastala je nekakšna plošča, nanjo je potem z velikim lesenim šestilom, ‘cirkel’ mu je rekel, narisal obris dna in ga izžagal. Rob dna se je moral prilegati v ‘froš’. Zato si je moral že prej izdelati točne izmere. Vsak malo večji sod je imel tudi vratca za čiščenje. Ta vratca so bila izžagana iz dna in so se nazaj spet pritrdila s posebnim železnim vijakom na ročici, ki je segala čez vratca na obe strani. Na čelno stran soda je vgraviral številke, letnico izdelave, ‘litražo’, včasih pa tudi kakšen ornament. Izvrtal je še odprtine za ‘veho’ in čepe oziroma pipo. Za razkužitev soda in za odpravo tanina, ki je v hrastovem lesu, je uporabil živo apno ali ‘lango’, ki smo jo dobili pri kuhanju žganja. Da je preizkusil, če sod drži, ga je dobro namočil, potem pa še ‘zaparil’ z vrelo vodo. Izdelal je še čepe in veho in sod je bil izdelan.

Moj ata Ivan Kralj, 1927–2008, je bil kmet. Poleg del na polju, pri živini in v gozdu je pletel košare in koše za domače potrebe, morebiti še za kakšnega soseda. Ker je živel blizu gozda, ni bilo težav z materialom. Delal je iz beke in protja, ki ga je nabral ob Savi. Dno je spletel iz močnih hrastovih viter. Hrastov les je na peči segrel, kajti le tako so se vitre lažje in lepše razklale. Protje je skuhal v kotlu in ga obelil. Delal je tudi grablje, kosišča, toporišča za vse vrste orodij. Tega na kmetiji ni smelo manjkati. Popravljal je vozove, včasih tudi kakšnega naredil in ga dal okovati kovaču.

Zanimiva pa je bila tudi izdelava bukovih trsk. Uporabljali so jih za netenje ognja v pečeh in štedilniku, največ pa za razsvetljevanje poti ponoči, saj takrat še ni bilo žepnih svetilk. Take trske je izdeloval tako, da je najprej nažagal bukov les, biti je moral brez grč, na približno 50–60 cm dolge čoke, jih natančno razklal na 5–6 cm debele, kratke plohe in jih dal sušiti blizu peči za približno štirinajst dni. Naredil je primerno visoko ‘kobilo’, nanjo pritrdil ta suhi les, potem pa so štirje moški prijeli za posebej zato narejen oblič, ki je imel štiri ročaje, in rezali (oblali) približno 5 mm debele trske, ki jih je moral še nekdo pobirati stran. Pri tem delu so morali biti zelo usklajeni pri vleki. Rekli so, da ‘ublajo luč’. Te trske so potem povezali v šop, mogoče pet do osem skupaj, zažgali na vrhu, da so gorele počasi, verjetno kar kakšno uro. Če je bila pot daljša, so prižgali novo. Sčasoma pa je take bakle zamenjala tudi kakšna manjša petrolejka.

Ata je znal res narediti marsikaj, mene pa je bolj kot to zanimalo delo s stroji.

Na naši kmetiji se je s tesarstvom ukvarjal že stari oče, Franc Medved, rojen leta 1860. Doma je bil z Mamolja, po domače Blaščev. Že on je bil izučen tesar, tudi mojster. Pri njem se je tega dela izučil tudi moj oče Andrej, rojen leta 1901. Ker pa se je učil pri očetu, ni mogel dobiti nobenega spričevala. Da bi lahko dobil obrtni list v takratni Kraljevini Jugoslaviji, mu je glede na strokovnost opravljenega dela pri ostrešju poslopij na banovinskem veleposestvu Ponoviče potrdilo izdala Kraljevska banska uprava dravske banovine Ljubljana leta 1936. Kot mojster je potem do druge svetovne vojne vodil gradnjo velikih kozolcev in ostrešij. Bil je zaposlen na državnem posestvu Ponoviče, tudi po končani vojni. Takrat je bilo vse delo ročno in je bilo za postavitev kozolca potrebnih veliko ljudi. Njegove stvaritve so postavljene na Ponovičah (kozolec so preselili nekam drugam), v Šentjurju pri Celju, na Kolovratu pri Rožancu in še marsikje, za kar še jaz ne vem. Vsa pročelja kozolcev ali skednjev je znal okrasiti tudi z rezbarskim okrasjem, kelihi, monštrancami, raznimi cvetličnimi motivi. Poleti je bil res polno zaposlen, tako da za domače kmetovanje ni imel veliko časa. Tako smo morale večino del na kmetiji postoriti ženske, mama in štiri hčere. Komaj je našel čas še za čebelarjenje. Pa še to smo velikokrat opravljale ženske. Pozimi je v delavnici za domačo rabo izdeloval grablje, kosišča in druge predmete, ki se potrebujejo na kmetiji. Za pomoč pri delu ostrešij je povabil kar sosede Antona Vojeta, Maksa Poznajelška, Franca Povšeta, ki so pozneje tudi postali dobri mojstri za izdelovanje ostrešij in kozolcev. Kozolec na nekdanji Trelčevi kmetiji ima vgravirano letnico izdelave 1920 in F. M., kar verjetno pomeni Franc Medved.

Naša domačija je imela v lasti kar precej gozda. Prodaja lesa je bil edini dohodek na kmetiji. Les smo sekali ročno. Odkazano, žigosano drevo smo si najprej pogledali in ugotovili, v katero smer bo padlo, da ne bi naredilo škode na drugih drevesih. V tisti smeri ga je bilo treba spodaj zasekati v ‘kajlo’, kot smo rekli, potem sta dva z dvoročno žago, ‘robidenca’ smo ji rekli, z nasprotne strani začela žagati. Še malo večja žaga se je imenovala ‘amerikanka’. Razlikovali sta se po dolžini in obliki zob. To je bilo kar naporno delo, ker si moral pri delu klečati ali pa biti globoko pripognjen. Ko je bilo drevo na tleh, smo ga najprej s sekirami ‘obrenkali’. Iglavcem je bilo treba s posebnim ‘lupilnikom’ odstraniti lubje. Veje smo porabili za drva, hlode pa spravili do poti, da so jih po tem, ko jih je kupec premeril, odpeljali s tovornjakom, kamor so jih ročno naložili.

Moj ata je znal za domačo rabo izdelati marsikatero leseno orodje. V hiši, kjer so bili krušna peč s klopjo okrog nje, velika miza in klop, je bil prostor tudi za ‘virštat’, tako smo imenovali delovno mizarsko mizo. Tam je ata izdeloval škafe, manjše čebre, grablje, kosišča, držala za orodje – za motike, krampe, lopate, cepine, kopače. Stara mama je pletla košare. Od nje sem se tudi jaz naučil tega dela. Rad sem delal z lesom. Izdelal sem lesen bicikel, s katerim smo se potem z bratoma spuščali po bregu. Kadar pa smo potrebovali kakšen les za ostrešje, smo najeli tesača, Matija mu je bilo ime, priimka se ne spomnim. Okrogel hlod je s posebno široko sekiro, ‘plankača’ smo ji rekli, obsekal, da je dobil kvadratno obliko. Matija je bil velik in močan pa nič kaj prijazen do otrok. Spomnim se, da sem nekoč pasel živino v bližini, kjer je tesal les. Tam je na travi sušil hlače pa mu jih je živina, ker nisem dovolj pazil nanjo, prežvečila. Bil je zelo jezen, tako da mu je moral ata plačati še hlače. Pri hiši je bil toliko časa, da je bilo delo končano. Pri nas je spal in jedel. Za delo je dobil tudi plačilo. Tesal je tudi pri drugih kmetijah. Kozolec na naši domačiji nosi letnico 1919, a ne vem, kdo ga je izdelal.

Leta 1957 sem se zaposlil v Gradbenem podjetju v Zagorju kot nekvalificiran delavec. Ker me je gradbeništvo zanimalo, mi je mojster kmalu zaupal zidarska dela. Tam sem se kmalu seznanil tudi s tesarskimi deli pri izdelavi opažev, ‘fršolenge’ smo jim takrat rekli. To delo me je potem spremljalo vso mojo zidarsko kariero. Pri tem delu sem potreboval les, tramove, različnih dimenzij, deske, plohe, lesene kline ali ‘kale’ različnih velikosti in orodja: ročno žago, sekiro, meter, vodno tehtnico ali ‘vaservago’ po domače, zidarsko kladivo, klešče, različne žeblje, železne ‘klamfe’. Ta dela sem opravljal na manjših objektih, pri podjetju pa so jih opravljali poklicni tesarji. Za izdelavo ‘fršolenge’ za medetažno ploščo smo potrebovali les: podpornike premera do 15 cm, tramove, velike približno 15 cm krat 15 cm, deske, debeline najmanj 2,5 cm. Na podpornike smo pritrdili tramove v razmiku 80 cm, nanje smo položili deske, potem pa uravnavali višino na podlagi ‘vagenrisa’, ki smo ga predhodno naredili na steno s ‘šlaufvago’. To je bila prozorna cev, napolnjena z vodo, morala je biti brez mehurčkov. Ko se je voda na obeh straneh cevi dvignila na isto višino, smo določili točno višino v vseh prostorih. Nato smo opaž trdo pritrdili. Podpornike smo ‘podkalali’ z dvema kalama, ki smo ju pribili na podpornike. ‘Podkalati’ je bilo treba zato, da se pri odstranjevanju opaža ne bi poškodovala plošča. Pri odstranjevanju opaža je bilo treba populiti vse žeblje, da se ne bi kdo poškodoval. To je bil samo eden od načinov izdelave opaža. Opaž smo potrebovali še za izdelavo preklad nad okni in vrati, za vez okrog plošče, za izdelavo raznih podpornih zidov. Kar precej zahtevna pa je bila izdelava opaža za stopnišče, če si hotel, da so bile stopnice pravilno oblikovane. Zdaj sem upokojen in se z gradnjo ne ukvarjam več, za hobi pa pletem košare in koše.

Že odkar pomnim, so se moji predniki ukvarjali z lesom. Stari oče Jože Kos, moj oče Ivan Kos in tast Štefan Poznajelšek so bili ‘furmani’ in so les prevažali iz gozdov do prve brodarske postaje, dokler so les prevažali s splavi, potem pa do prve železniške postaje, kjer so les naložili na vagone. Tudi mož Maks je nekaj časa pomagal očetu pri prevozih. Potem pa se je pri sosedu Antonu Vojetu priučil tesarskih del in kmalu je znal samostojno opravljati vsa tesarska in krovska dela. Ker je bilo delo zahtevno in je bilo potrebnih več pridnih rok, je k delu povabil še Franca Povšeta, občasno tudi mojega brata Tineta, Jožeta Kosa, Lahovčevega, in Vilija Hribarja. Vili je kmalu postal samostojen obrtnik. Izdelovali so kozolce in ostrešja za hiše in skednje. Njihove stvaritve je videti na najrazličnejših krajih v Sloveniji. Ves postopek od začetka do konca postavitve kozolca na Primskovem je lastnik posnel na CD, ki ga hranim. Pri svojem delu so bili kar previdni, saj se v vsej njegovi karieri ni pripetila nobena večja nesreča, čeprav so delali na višini in dvigovali težke tramove. Res je Maks enkrat padel, vendar se ni resno poškodoval. Bila je nedelja, od takrat naprej ob nedeljah ni več delal.

Dokler ni bilo avtomobilov, so svoje orodje prenašali v prav zato namenjenem zaboju, na hrbtih, tudi več ur daleč tja ‘na Stransko’, tako smo rekli krajem onkraj Save. Mlajši vajenci ali začetniki v tesarstvu so nosili težje zaboje, mojstri pa lažje. Večkrat so se tam mudili po cel teden, da so delo dokončali.

Nekega večera, ko so delali tam v bližini Zasavske Svete gore, se je druščina odločila, da se gredo v planinsko kočo malo poveselit. Res so spili mogoče kakšen kozarček preveč, da so bili še bolj dobre volje. Vračali so se že ponoči, pa je nekdo izmed njih malo nerodno stopil in padel. Hoteli so ga pobrati, a so zaslišali glas: »Pustite me pri miru, jaz tukaj počivam.« Ugotovili so, da je to nekdanji svetogorski župnik, ki je dolga leta spal v sedečem položaju. Tega dogodka so se pozneje večkrat spominjali.

Ko so postavili ‘grušt’, zadnji ‘špirovec’, so na lego pribili s papirnatimi trakci okrašeno smrečico s steklenico domačega žganja, tako imenovani krst ostrešja. Ob zaključku dela so povabili vse, ki so kakor koli pomagali pri ostrešju, na bogato malico oziroma ‘likof’ in so se ob harmoniki veselili pozno v noč.

S tesarstvom in krovstvom pa nadaljujeta tudi zet, Toni Bučar, in vnuk Luka. Vendar se zdaj delo ne more več primerjati s tistim pred dvajsetimi in več leti. Zdaj računalnik usmerja obdelavo lesa, z dvigalom si pomagajo pri izdelavi ostrešja. Seveda pa je treba znati upravljati tudi računalnik. Toni, ki se je tesarstva in krovstva učil pri svojem stricu, je na prireditvi Kmečki dan leta 2016 pod kozolcem na domačiji Rozina na Mamolju povedal, kako se izdela kozolec toplar. Zanj potrebujemo hrastov in smrekov les. Včasih so za postavitev kozolca potrebovali okrog 50 ljudi, zdaj pa so ob pomoči mehanizacije dovolj trije. Tudi zdaj se še izdelujejo kozolci. Ti so navadno manjši in postavljeni bolj za okras in družabna srečanja. Pokazal je, kako se imenujejo posamezni deli kozolca: baba, štant, brana, hlapec … Kozolec je bil včasih tudi simbol prestiža, saj so si le bogatejši kmetje lahko privoščili večje in bolj okrašene kozolce.

Na naši, Žontovi domačiji še stoji en del kozolca, ki nosi letnico 1886 in so ga skupaj držali samo leseni klini. Res so bili že takrat pravi mojstri. Rezbarsko izdelana vhodna vrata v naši hiši nosijo letnico 1926.

Naš ata Anton Voje, rojen leta 1901, se je tesarskega dela naučil kot mlad fant pri sosedu Francu Medvedu. Z Andrejem Medvedom sta skupaj delala tudi na posestvu Ponoviče, kjer pa je ata delal občasno. Delal je v rudniku v Franciji, po vrnitvi tudi v rudniku Trbovlje. Tam je opravljal tesarska dela, postavljal opaže in podpornike v jami. Ko mu je oče prepisal kmetijo, se je bolj posvečal izdelavi ostrešij pri okoliških kmetih.

Pripravil je zaboj z naramnicami, v katerem je bilo orodje: žage – mizarska, robidenca, lisičji repž; sekire – ‘drnica’ za grobo obdelavo, ‘plankača’ za tesanje tramov, ‘puntaha’ za delanje lukenj v stebre kozolca, ‘žnora’ za točno označevanje po dolžini; meter, svinčnica ‘plajba’, jekleno ravnilo, svinčniki, oblič ‘rogač’, oblič ‘štosman’, različni svedri, ‘durgel’, različna dleta, kladiva različnih velikosti, žeblji … Povabil je še druge sodelavce, oprtali so zaboje in so šli, tudi po uro ali več daleč. Tam so ostali toliko časa, da so delo dokončali. Spali so kar po senikih. Njegovi sodelavci so bili še Feliks Razpotnik, Lisjakov s Polšnika, Franc Borišek, Frcinov s Stranskega Vrha, Alojz Sirk, Češkov z Mamolja, po vojni pa že druga generacija: Stane Bevc, Vili Hribar, Maks Poznajelšek, Franc Povše …

Izdelava ostrešij in kozolcev je bilo zelo zahtevno delo. Uporabljali so hrastov, kostanjev, bukov, topolov in smrekov les. Topolov les naj bi varoval poslopje pred udarom strele. Zelo pomembno je bilo, kdaj je bil les posekan, da je bil primerno suh, saj je le tak kljuboval vsem vremenskim spremembam tudi več kot sto let, če so le lastniki poskrbeli za streho.

Če so tram potrebovali za steber kozolca, je bil lahko zelo dolg, do 5,5 metra. Izdolbsti je bilo treba še luknje, kamor so pozneje vtaknili ’rante’ za ‘štant’. Na obtesanem tramu so točno narisali, kje bodo luknje, malo z dletom načeli oziroma označili, potem pa sta dva izmenično sekala s posebno majhno sekirico ‘puntaho’ do polovice, nato sta tram obrnila in enako ponovila še z nasprotne strani. Luknje so morale biti lepe kvadratne oblike. To je trajalo kar nekaj časa. Takih tramov je bilo precej, odvisno od velikosti kozolca. Potem so potrebovali še lege, špirovce oziroma škarnike, vmesne stebre, pante, les za izdelavo ‘brane’, ki ga je bilo treba še posebno skrbno in natančno obdelati, da se je prilegal drug v drugega, ko so sestavljali mrežo, tako imenovane ‘brane’.

Obdelan les so najprej sestavili na kakšni ravnini na tleh, kjer so vse točno premerili, označili, nato so samo sestavljali na višini. Takrat še ni bilo nobenih varnostnih pripomočkov, nobenih čelad. Zanašali so se samo na Božjo pomoč. Ko je bilo delo opravljeno, so dobili plačilo in ata je, čeprav je bil vodja del, vedno razdelil vsem enako.

Za domače potrebe se je lotil tudi vseh mizarskih del, delal je okna, vrata, škafe, čebre, celo sod je naredil. Tudi kakšen kos pohištva je prišel izpod njegovih rok. Kmečka orodja: grablje, vile, kosišča, tudi vozove itd. Pri svojem delu je bil zelo natančen.

Tesarskih del sem se začel učiti takoj po končani osnovni šoli, takratni sedemletki. Bil sem drobcen in suhljat fantič. Prve veščine tega poklica me je naučil Anton Voje. Z njim je delal tudi Franc Borišek. Spomnim se, kako sem moral zanj prenašati na hrbtu težke zaboje z orodjem, tudi po več ur daleč, da sem imel večkrat ožuljen hrbet. Nekaj časa sem z Vojetom delal tudi na posestvu Ponoviče. Ko sem se vrnil s služenja vojaškega roka, pa sem začel opravljati samostojno tesarsko obrt skupaj s Francem Povšetom, Dolinškovim. Delo je bilo ročno, brez dvigal. Nekaj časa smo še uporabljali ročne žage, pozneje, ko so se dobile motorne žage, pa je bilo delo opravljeno mnogo hitreje.

Kako je nastal kozolec toplar? Velikost se je merila po številu ‘štantov’. Za štiri ‘štante’ velik kozolec je bilo potrebnih približno 50 kubičnih metrov lesa. Hrastov in smrekov les je bil že predhodno obtesan na določene mere.

Najprej smo namestili velike kamne, pozneje tudi betonske podstavke, kamor smo postavili ‘kobile’, dva glavna stebra, povezana s prečno lego. Z vseh strani smo jih podprli z dolgimi rantami, imenovali smo jih ‘žavre’, da niso padli. Tako smo vzporedno postavili še dve taki ‘kobili’. Vse tri ‘kobile’ smo potem povezali z legami, ‘branišnicami’, na katere smo postavili ‘brano’, to je bila stena iz križno sestavljenih tramov. Taka stena je krasila tudi obe pročelji srednjega dela kozolca. Ker so bila pročelja bolj izpostavljena vremenskim spremembam, je bil ta les hrastov, ‘brana’ v notranjosti pa iz smrekovega lesa. ‘Branišnici’ smo med seboj povezali še s prečnimi trami. Tja smo položili deske za pod. Na ‘kobile’ smo postavili par ‘štumberkov’, stebrov, v razdalji ene tretjine širine kozolca. V sredini smo pustili odprtino za vrata. Na ‘štumberke’ smo namestili prečne lege in jih obenem pritrdili na glavne stebre zgoraj. Na to prečno lego smo postavili ‘koze’ in ‘kapne lege’. ‘Koze‘ smo med seboj povezali s ‘pudlako’, vzdolžno lego, in ‘trakelni’, prečno lego. Vse pokončne stebre in prečne lege smo diagonalno povezali z lesom, ‘panti’ smo jim rekli. Na spodnji, bolj vidni strani, so bili ‘panti’ lepo zaobljeni. Za zbijanje smo uporabljali velike žeblje in kovinske spone. ‘Špirovce’ smo pribili na ’kapno lego’ in ‘pudlako’, nanje pa letve, kamor smo pritrdili kritino. V luknje stebrov smo vtaknili še ‘rante’, manjkati pa ni smel niti ‘hlapec’. Zgornji del podstrešja smo potem na obeh straneh opažili še z deskami, v katere smo izžagali kakšne motive, kelihe ali pa kar si je gospodar zaželel. Izdelava takega kozolca je trajala tudi do tri tedne. Sodelovalo je kar okrog 20 ljudi. Seveda je gospodar na koncu poskrbel za ‘likof’ s pijačo in jedačo.

Kozolec, slovensko posebnost, so takrat uporabljali predvsem za sušenje žita in shranjevanje sena. Spodaj so imeli svoj prostor vozovi, lepo zložen rezervni les pa lestve itd.

Moj ati, Evgen Cej, je bil rojen leta 1908 v mali vasici Lokve sredi Trnovskega gozda na Primorskem, zakladnici smrekovega lesa. Bil je zaveden Slovenec, zato je pobegnil iz Firenc, kjer je služil vojaški rok v takratni fašistični Italiji. To je bilo okoli leta 1930. Nekaj časa je živel v Borovnici, kjer se je izučil za kolarja. Potem se je zaposlil na gradbišču ceste Litija–Radeče skozi Veliko Presko. Takrat se je tudi preselil na domačijo moje mami, kot stanovalec, ‘purš’. Postala sta si všeč in se v letu 1934 poročila. Leta 1941 se je moral z družino izseliti v Nemčijo, kjer je delal v tovarni pohištva. Tam je tudi pridobil nekaj znanja. Po vrnitvi se je zaposlil v Obnovitveni zadrugi, ki so jo takrat ustanovili za potrebe obnove porušene domovine. Večino orodij je znal izdelati sam. Izdelal je okna in vrata za obnovo med vojno požgane šole. Res ni bilo lesenega predmeta, ki ga ne bi znal narediti. Pri svojem delu je bil zelo natančen, njegovi izdelki so bili narejeni lično, vsi robovi lepo zaobljeni. Po razpustitvi Obnovitvene zadruge se je zaposlil pri CP Litija kot delovodja. V prostem času pa je zelo rad mizaril.

Imel je manjšo mizarsko delavnico, veliko približno štiri krat šest metrov. Vse delovne mize ali ‘ponke’ si je izdelal sam. Delavnica je imela tri okna, eno veliko in dve manjši. Na levi strani, takoj za vrati, je imel delovno mizo s kovaškim nakovalom in primežem, ‘šraufštuk’ smo rekli. Tam je navadno obdeloval razne kovinske dele, brusil žage, tudi drugim. Na steni zgoraj je imel pritrjena razna obešala za žage, raznovrstne pile, od različno širokih in trikotnih, različna kladiva, tudi taka za nabijanje obročev na sode, težko ‘macolo’, klešče vseh vrst, škarje za rezanje pločevine. Spodaj je bila polica za kovinski material: tečaje, ‘pante’ vseh vrst, žeblje, vijake, kovinske palice, različne debeline, železne kale za cepljenje drv, material za obroče itd.

Vzporedno s to mizo v razmiku približno 60–80 cm je bila stružnica za les ali ‘drajponk’. Sestavljena je bila iz treh betonskih, v tla vbetoniranih stebrov, eden je stal ob steni, drugi je stal na razdalji približno 1,2 metra od prvega, tretji pa približno 50 cm od drugega. Na prvi in drugi steber je bil nameščen pult debeline približno 15 cm, ki je imel po sredini izžagano odprtino. Med drugi in tretji steber je bilo na os in ležaje obešeno veliko, težko kolo, mislim, da je bilo betonsko, ki je služilo za nožni pogon ‘drajponka’. Jermen je bil napeljan okoli velikega kolesa in na zgoraj pritrjeno malo kolesce. S pomočjo pedala, ki je bil spodaj pritrjen na premično gred in povezan z osjo kolesa s kovinsko ročico, je z nogami poganjal veliko kolo, to pa je vrtelo manjše kolesce, ki se je vrtelo veliko hitreje. Na to kolesce je pritrdil palico, ki jo je želel stružiti – mi smo rekli ‘drajkslati’.

Pritrdil jo je tudi na nasprotni strani v poseben premičen element. Izdelan je bil tako, da je lahko drsel po odprtini v ponku, da je lahko stružil različne dolžine. S posebnim lesenim vijakom je bil pritrjen na ponk, pod njim. Na višino palice je imel pritrjeno posebno mizico, po kateri je lahko premikal različna dleta. Na desni strani, na steni, so bila obešala za dleta, da jih je imel vedno pri roki. ‘Drajkslal’ je les za kolovrate, za stole, za noge miz, za držala za orodje, celo punčko mi je naredil iz lesa. ‘Peste’ za kolesa za vozove, razne vehe in čepe za sode.

Pri velikem oknu je imel mizarsko delovno mizo, ‘virštat’ ali ‘ubelponk’. Na stenah pa omare za shranjevanje obličev vseh vrst, rezilnikov različnih dimenzij in oblik, svedrov, od najmanjših do največjih, lesena šestila ali ‘cirkel’, različnih velikosti, trikotna ravnila ali ‘vinkel’, kovinska in lesena. Imel je veliko vrst žag od ‘robidence’, ’locajarce’, te smo bolj uporabljali za žaganje drv, mizarske žage različne širine, ‘lisičji rep’, različne širine, pa še manjše, 20 cm dolge, z eno ročko za tanjši les, zložljiv meter, mizarske svinčnike. V zabojčku je imel ‘kale’ različnih dimenzij. Kladiva, od največje ‘macole’ do najmanjšega kladivca, tudi leseno. Tesarsko orodje, ’plankačo’, ’malarin’, ‘teslo’, do najmanjše sekirice. Smirkov papir, grobi, fini. Spone ali ‘cvinge’, kovinsko in več lesenih, njegove izdelave. Za vrati delavnice je imel obešene sekire za sekanje drv. Pa tudi lesen ’kic’ je stal tam spodaj. Spomnim se tudi majhnemu koritcu podobne naprave z več zarezami, vodoravnimi in poševnimi, v katerem je pod različnimi koti z ročno žago oblikoval letvice, npr. za okvirje slik, za ‘frklajtenge’ pri vratih itd.

Dve ‘kobili’ sta služili za odlaganje lesa. Na levi strani je imel majhno pečko, ‘gašperček’, s katerim je s pomočjo dimne cevi, ki je bila pod stropom speljana v dimnik, ogreval delavnico, kjer je bilo pozimi prijetno toplo. Pečka mu je služila tudi za segrevanje lepila. Rjave plošče, mizarski klej, velik približno 10 krat 15 krat 1 cm, je raztopil v aluminijasti ponvici v malo vode. S čopičem je nato dobro očiščene spoje, ’cinkane’, namazal z vročim lepilom, jih sestavil in stisnil s ‘cvingami’, ali pa jih stisnil med ‘kale’, ki so bile v luknjah v ubelponku in premičnim lesenim vijakom, vgrajenim v ubelponk. Takrat se je vedno mudilo in smo mu morali vsi pomagati.

Vse je delal ročno, žagal, skobljal, dokler niso prišli na trg elektromotorji. Potem se je moderniziral in tudi v njegovi delavnici so zabrneli stroji. Skobelni stroj, cirkularka, tudi težko kolo pri ‘drajponku’ je zamenjal motor. Velikokrat so mu stranke po dogovoru namesto plačila pripeljale les, ker mi nismo imeli svojega gozda. Njegovi izdelki še obstajajo. Pri Žontovih imajo in še uporabljajo ‘mentrgo’, vhodna vrata iz macesnovega lesa na domu, zdaj je lastnica Angela Šaškor. Sestra Milka ima še pohištvo, ki je prišlo izpod njegovih rok. Za spomin nanj imam še majhno mizico.

Moj ata Anton Bec je bil rojen leta 1927 na Šmarni gori v Kalu pri Krmelju. Že pred drugo svetovno vojno so se z družino preselili v Lačenberg, Kal pri Krmelju, samo streljaj od prejšnjega doma. Če bi ostali v Šmarni gori, bi jih preselili, novi dom pa ni bil predviden za selitev, tako so lahko ostali doma. Ata je bil mizar, tako kot njegov oče in ded pa tudi praded. Tega poklica so se učili kar drug od drugega, brez vsakih šol. Z očetom sta izdelovala vse mogoče stvari: sode, škafe, toporišča za orodja. Po vojni je bilo treba pomagati pri obnovi domov. Leta 1963 se je priženil v Štajngrob, zdaj Breško pri Šentjanžu. Najprej je mizaril kar v kmečki hiši, pozneje pa si je naredil delavnico. Večino orodij je naredil sam. Lotil se je vseh mizarskih del: od pohištva, stavbnega pohištva, popravil, izdelave grabelj, kosišč, cepcev, vozov, lojtrnic, ‘šrogeljnov’ (to je ograja, ki je bila pritrjena na lojtrnice s konca voza, spredaj in zadaj, kadar so prevažali npr. peso, repo, zelje ipd., da se ni kotalilo z voza). Izdeloval je tudi lesene žlebove, za kljuke, kamor je žlebove namestil, je v gozdu poiskal že naravno oblikovane veje. V marsikateri zidanici so bili njegovi izdelki: brente, ‘štulci’, sodi, ‘lakovnice’ (lesen lijak za vlivanje vina v sode), kadi, škafi … Delal je tudi stopnice, posebno take, ki so omogočale dostop brentačem do kadi in mlina. Tam je bilo potrebnih štiri ali pet stopnic.

Nekoč je v neki zidanici postavljal prav take stopnice. Niso bile še učvrščene, pa se je lastnici zidanice mudilo, da jih preizkusi. Šla je po njih in, glej ga šmenta, podrle so se, zajetna gospa pa je padla na našega ata. Ni bilo hudih poškodb, samo veliko smeha.

Les so v gozdu podirali ročno in ga na žago vozili z voli. Ata je znal stesati les za ostrešje in ga tudi postaviti. Pletel je koše, košare, lese za sušenje sadja. Mama Alojzija je delala setvenice iz ržene slame (to je bila velika košara, ki so jo uporabljali kmetje pri setvi žita), peharje. Iz ličkanja je izdelovala copate, predpražnike in vse te izdelke preko prijateljev prodajala na Nizozemsko. Vse to smo delali pozimi, ker je bilo poleti delo v vinogradu in na polju. Vsako leto je bilo treba zamenjati nekaj kolov v vinogradu, zato smo jih že spomladi naredili iz kostanjevega lesa, ki ga je bilo treba razklati na primerno debelino, in jih ošiliti. Čeprav smo imeli majhno kmetijo, 3,5 hektarja, smo skoraj vse pridelali doma. V vinogradu smo imeli 4000 trt, mislim, da 13 različnih vrst. Prodajali smo grozdje, tudi vino, jabolka, fižol. Vinograd je moral biti vsako leto dobro obdelan. Poleg skrbne rezi smo dvakrat okopavali, privezovali, poželi plevel, trikrat škropili … Tako so se takrat ljudje borili za vsakdanji kruhek.

Moje delo v lesarstvu se je začelo že zelo kmalu. Moj ata je bil tesar. Osnove sem se naučil pri njem. Izdeloval je stavbno pohištvo, sode, vsa mizarska dela in še kot dečku mi je kmalu potisnil v roke ‘šropar’. To je bil oblič za grobo obdelavo lesa. Tesarska dela me niso preveč veselila, ker je bilo to delo težko. Takrat še ni bilo dvigal in je bilo treba ves les spraviti na streho ročno. Bolj mi je bilo všeč izdelovanje pohištva. Delo na kmetiji me ni nikoli veselilo, ampak ker je bilo to del preživetja, sem moral opravljati tudi ta dela. Veliko pa mi je pomenila glasba, orglanje. Hodil sem v orglarsko šolo. Vabili so me v Nemčijo, da bi tam igral v cerkvi. Doma sta bila ostarela starša, pa sem raje ostal in pomagal atu v njegovi delavnici. Vse sva delala ročno, ata je bil zelo natančen pri svojem delu. Tega sem se navadil tudi sam. Nekaj let sem bil zaposlen pri mizarskem obrtniku Francu Odlazku v Podkumu. Tam pa so že nekaj časa imeli stroje na bencinski pogon, ki ga je kmalu zamenjala elektrika. Izdelovali smo vse vrste pohištva, tudi stavbnega za Gradbeno podjetje Zagorje. Do upokojitve sem delal v zagorskem IGM-u.

Najrajši pa sem ustvarjal v svoji delavnici. Sam sem izdelal večino strojev in pripomočkov, s katerimi hitrejše, lažje in lepše oblikujem svoje izdelke. Velik izziv mi je bil narediti nekaj novega, nevsakdanjega, čisto posebnega. Delo v mizarski delavnici mi poleg orglanja v domači cerkvi in doma res pomeni veliko, čeprav bom letos dopolnil 80 let.

Še ena anekdota: Nekoč smo izdelovali velik sod, pa smo prosili nekoga, ki se je delal malo bolj pametnega od drugih, da je šel v sod, da bi dno namestil v utor. Ko je namestil še drugo dno, pa je bilo treba priti ven. Čeprav so bila vratca velika, ni šlo tako zlahka. Moral se je sleči, da je nekako prišel iz soda. Malo je bilo smeha.

Franc Očkon je človek dobre volje, vedno duhovit. Rad pomaga ljudem. Čeprav živi sam, pravi, da ni nikoli osamljen, vedno ga kdo obišče, dolgčasa pa sploh ne pozna. Njegovi izdelki so res lično izdelani. Stropi v njegovi ‘hiši’, opaži, pohištvo, vse ima pridih domačnosti. Posebno zanimiva je njegova ‘mizica, pogrni se’. Izdelana je tako, da se ob pritisku na gumb pod mizo začne dvigati srednji del mize in kmalu se prikaže steklenica vina. Res, prava pogruntavščina. V delavnici ima še mnogo zanimivega orodja, zapuščino svojega očeta. Različne obliče in orodja za izdelavo raznih ornamentov na pohištvo, na sode, na pročelja kozolcev in skednjev itd. Zanimivo. Kar še bi ga poslušali in gledali, kaj vse zna ustvariti.

Z lesarstvom sem se srečal že v otroški dobi. Moj ata, Janez Odlazek, rojen leta 1900 v Padežu pri Podkumu, po domače se je tam reklo pri Vrbanic. Njegova mama je bila iz družine, kjer so se ukvarjali z lesom. To je menda že v genih. Mizarstva se je izučil pri mizarju Gričarju. Izdeloval je vse, kar se iz lesa da narediti: od oken, vrat, pohištva, lesene posode, tudi krste itd. Takrat še iz masivnega lesa. Že kot desetletni deček sem mu moral pomagati pri lažjih delih, tako sem kar kmalu vzljubil to delo. Leta 1940 smo se preselili v Podkum ali v Šentjur, kot smo takrat rekli. Prej smo živeli na Polšniku. Ata je bolj vleklo nazaj v njegovo faro. Tu je poleg hiše naredil mizarsko delavnico. Ker je bil obrtnik, med drugo svetovno vojno nismo bili izseljeni kot večina drugih sovaščanov.

V šolo sem hodil prva tri leta še na Polšniku, po vojni pa še v četrti razred v Podkumu. Ker sem bi star že 15 let, sem zaključil osnovno šolo. Obrtno šolo sem obiskoval v Ljubljani in na Ptuju. Pomagal sem očetu v delavnici. Takrat še ni bilo elektrike, zato smo vsa dela opravljali ročno. Nekaj starega orodja še hranim nekje na podstrešju. Da bi bilo delo lažje, sem izdelal krožno žago na nožni pogon, pozneje tudi tako, ki jo je poganjal bencinski motor. Vedno sem si želel narediti pripomočke, s katerimi bi lažje delal. Potem sem se zaposlil v Gradbenem podjetju v Zagorju kot mizar. Po nekaj letih dela sem se odločil postati samostojen obrtnik. Moderniziral sem delavnico, nabavil stroje, ‘abrihtarco’ – poravnalko, ’durhlasarco’ – debelinko in še marsikaj, kar mi je pripomoglo k večji produktivnosti v delavnici. Za gradbeno podjetje sem izdeloval stavbno pohištvo, drugače pa pohištvo vseh vrst po naročilu. Vedno sem strmel za izboljšavami v strojnem parku. Zdaj moje delo nadaljuje sin, za naprej pa mogoče vnukinja, ki se izobražuje v tej smeri.

Franc Odlazek je kljub svojim 89 letom še zelo vitalen, razumen. Rad se spominja svoje mladosti, rad se pošali. Spominja se mnogih vaščanov s Polšnika, saj je še potem, ko so se preselili v Podkum, rad zahajal k svojim sorodnikom na Polšnik. Veliko lepih doživetij se spominja iz tistih časov. Najrajši pa se spominja svojega poklica, ki ga je opravljal z ljubeznijo. Izumil je veliko novih orodij, s katerimi je ustvarjal unikatne izdelke, ki so polepšali domove. V lepem domu pa se počutimo bolje in srečnejše.

Z mizarstvom se je ukvarjal moj stric Janez Čop iz Gorenje vasi pri Podkumu. Bil je samouk. Lotil se je izdelovanja vseh vrst orodij, ki so jih takrat potrebovali na kmetijah. Posebno lično je izdeloval manjše okrogle preše za stiskanje sadja in grozdja. Delal je tudi škafe, čebre za kisanje zelja in repe. Z ženo sta pridelovala tudi zelenjavo in jo prodajala na tržnici v Trbovljah. Naredil je manjši tricikel in z njim prevažal zelenjavo na tržnico. Nekega dne je zapeljal malo preveč na rob ceste, se prevrnil in padec je bil zanj usoden.

V Šklendrovcu je bil še mizar Viktor Giuliatti, ki je tudi znal narediti marsikatero stvar iz lesa. Njegov brat Ciril, avtoprevoznik, je bil poročen z mojo sestrično. Skoraj pri vsaki hiši je bil kdo, ki je znal narediti kaj iz lesa. Učili pa so se kar drug od drugega. V teh krajih kmetije niso bile velike, večina moških je hodila na delo v Zagorje in v Trbovlje, žene so skrbele za družino in obdelovale tiste njivice v bregovih, morda so imele še kakšno kravico za mleko. Zredile so kakšnega prašička pa kokoši, zajčke. Tako so se ljudje preživljali.

Moj ata, Jakob Potrpin, je bil mizar. Bil je invalid, brez ene noge. Hodil je s pomočjo bergel. Kljub temu se je nekaj malega učil za mizarja pri Gričarju v Podkumu. Bil je bolj samouk. Že pred drugo svetovno vojno sta z bratom kupila stari mlin ob potoku Sopota, blizu zdajšnjega slapa Sušjek. Po vojni sta mlin malo obnovila in začela delati. Stric Hinko je delal kot mlinar, ata pa si je kar kmalu naredil stroje na vodni pogon. Izdeloval je vse, stavbno pohištvo in sobno opremo. Imel je tudi kakšnega pomočnika, ki se je tako priučil mizarskih del. Delal je za okoliške kmete, kajti po vojni so bili mnogi domovi porušeni in potrebni obnove. Naročniki so mu pripeljali les, kakršnega je potreboval. Pomagala mu je tudi mama. Kadar je potreboval kakšne pripomočke, jih je, ker je bil ata invalid, šla nabavit mama. Poleg tega je delala na njivi in v hlevu, da je pridelala hrano. Ko se je stric Hinko odselil, je nekaj let delo mlinarice opravljala mama. Ker je bil ata dober mizar, je kar nekaj zaslužil. Jaz sem se po končani osnovni šoli zaposlila v Lisci v Zagorju. Ata je leta 1968 umrl. Mama je, dokler je lahko, hodila okoliškim kmetom pomagat v zameno za hrano, kajti pokojnina je bila res minimalna. Brat je ostal doma, si ustvaril družino. Delal je kot šofer. Tudi njegov sin Tomaž se je izučil za mizarja, vendar zdaj opravlja drugo delo.

Še zanimiva zgodba: Stric Hinko je nekoč dal v peč ponev s klobaso in je šel delat. Ata in njegov pomočnik sta pečeno klobaso pojedla, ponev obrnila narobe in krivec je bil muc, na katerega se je stric Hinko zelo razjezil.

Naš ata Anton Anžič je za izdelavo koles in vozov najprej pripravil bukov les in ga posušil. Iz okroglega lesa je potem najprej naredil ‘pesto’, to je približno od 15 do 20 cm dolg okrogel les premera od 10 do 20 cm, odvisno od velikosti kolesa. Ta les je ‘zdrejal’ – stružil in obdelal. Na sredini je bil les debelejši, na obeh konceh pa tanjši. V enakomerni razdalji je potem v sredini izdolbel pravokotne luknje, za katere je predhodno točno izračunal, koliko jih mora biti glede na velikost kolesa. Pri hiši smo bile štiri sestre in mama. Vse smo pomagale atu pri delu. Te ‘peste’ smo v košu nesle h kovaču Močilarju v Zagozd, da jih je okoval. Smo kar počakale in jih odnesle nazaj. Zdaj so bile precej težje zaradi železnega okovja. Pesto je pritrdil na ‘kobilo’, narejeno samo za ta namen. V pravokotne luknje je potem vstavil že prej skrbno izdelane lesene ‘špice’ – napere, nanje pa je z druge strani nataknil ‘platišča’. Naredil jih je tako, da jih je s pomočjo zaokroženega modela najprej narisal na debelo bukovo desko, ‘ploh’, in jih potem z ročno žago izžagal. Za kolo je bilo potrebnih več platišč, pet ali šest, ki so sestavljena dala kolesu okroglo obliko. Zdaj jih je bilo spet treba spraviti h kovaču, ki je na kolesa pritrdil še ‘šino’ ali železen obroč.

Tudi za izdelavo voza se je potreboval suh les. Podvozje, ‘osnik’ ali ‘škatla’, je bila oblikovana iz podolgovatega lesa, dolgega približno 120–140 cm, debeline približno 10–15 cm in višine približno 20 cm. Na vsakem koncu je bil les oblikovan okroglo in okovan tako, da ga je ata vtaknil skozi ‘pesto’ kolesa in na drugi strani pritrdil s ‘šteslcem’ nekakšno kapico, ki je imela luknjico, v katero je zataknil ‘lunk’ tudi skozi osnik, da se kolo ni snelo. Na podvozje je pritrdil ’trakelne’, to je trikotnik iz močnejših letev, ki je bil spredaj na ožjem koncu pritrjen na ‘štango’ ali oje. Štagna je bil približno dva metra dolg okrogel drog, ki je bil spredaj tanjši, okovan z verižico, s katero so voz pripeli na ‘komat’ ali jarem, zadaj pa širši in razcepljen v ‘roge’, med katere je bil nameščen ožji del ‘trakeljna’. Na oje je bila nameščena velika ‘vaga’, ‘špilarca’, na njo pa na vsaki strani še po ena manjša ‘vaga’. Čez ‘trakelne’ je namestil še ‘oplen’, nekakšen moral, ki je imel na konceh kvadratne luknje za ročice, na sredini pa je imel vdelan manjši železen drog. To je bil sprednji del voza.

Zadnji del voza je bil narejen podobno, le da je bil navadno močnejši, tudi kolesa so bila večja. Podvozje, ‘trakelni’ in držalo za ročice, so bili skupaj speti z železno spono. Na sredini je bila izžagana odprtina, prostor za ‘soro’. To je bil približno 2,5 metra dolg in okrogel les premera okoli 12–15 cm, odvisno od velikosti voza. Sora je imela izvrtanih več lukenj, ki so služile: spredaj je soro vtaknil med trakelne na podvozju in vanj zataknil ‘oplen’ iz sprednjega dela voza. Tako je bil voz gibljiv. Na zadnjem delu je lahko voz krajšal in daljšal s pomočjo zatičev, ki jih je vtaknil v luknjo v trikotniku trakelna in sori. Vozovi so imeli tudi zavore, navadno na zadnjih kolesih. Narejene so bile tako, da so na nosilec, pritrjen na trakelne na zadnjem delu voza, na verige obesili tramič in ga s posebnim vijakom zadaj na sori po potrebi privijali h kolesoma. Za zavoro so uporabljali še ‘coklo’, iz železa narejeno koritce, ki so ga dali pod kolo, da se ni vrtelo, in ga privezali na voz. Včasih pa so uporabili kar verigo, ki so jo napeljali v kolo in pripeli na voz. Ročice so bile močnejše ploščate palice, dolge 60–80 cm, in so bile zataknjene v luknje ob kolesu, spredaj na ‘oplenu’, zadaj nad podvozjem. Služile so kot opora pri nalaganju lesa, ki so ga potem še povezali z verigo in z lesenim ‘porajkelnom’ še dodatno zategnili verigo, da les ni zdrsel z voza. Za prevoz sena so uporabljali še ’lojtrnice’, to je lestvi podobna naprava, le da ima gostejše ‘kline’. Na ročice so jih pritrdili s pomočjo zvite ’doberletovine’. Za povezovanje sena so uporabljali še ‘žrt’, lesen drog, podoben sori, morda malo tanjši in daljši, in pa debelo vrv, ki je imela na enem koncu lesen kavelj.

Ata je naredil tudi ‘zapravljivčka’, to je bil voz, namenjen za prevoz ljudi. Nekateri so mu rekli tudi ‘federvagen’. Na podvozju je imel vgrajene posebne jeklene vzmeti, amortizerje, da je manj treslo, pa tudi zavore na sprednjih kolesih, ki jih je lahko ročno ali pa nožno upravljal voznik kar s sedeža. Bil je manjši od kmečkega voza. Naredil ga je tako, da je iz lepo obdelanih desk sestavil nekakšen zaboj, v katerega je vgradil dve leseni klopi, vse lepo izrezljano in okrašeno. Klopi je ogradil z lepo ograjico. Potem je ta zaboj pritrdil na voz. Na sprednji klopci je navadno sedel voznik. Nekatere klopi so bile tudi tapecirane ali pa samo prekrite z lepo odejo. Kar nekaj nevest in ženinov se je prepeljalo z zapravljivčki. Pa na božja pota so se vozili z njimi, ob nedeljah pa k maši, kdor je bil bolj oddaljen in ni mogel hoditi.

Še nekaj o konjih, ki so imeli kar veliko vlogo pri spravilu lesa. Kmet, ki je imel konje, je veljal kar za premožnega. Večinoma so lastniki konj lepo skrbeli zanje. Vsak dan so jih lepo skrtačili in jim namenili boljšo hrano kot ostali živini. Voznik je imel na vozu vedno odejo, s katero je pokril konje po končani vožnji, da se niso prehladili, ker so bili vroči. Tudi vreča dobrega sena ali detelje je bila vedno na vozu, da so se konji med postankom malo okrepčali, pa vedro čiste vode so tudi dobili. Vozniki so konjem večkrat privoščili kos kruha, namočenega v žganje.

Moja kmetija je bila majhna, zato je bilo treba poiskati še kakšen vir zaslužka. Že kot majhen deček sem se rad ukvarjal z lesom. Nekaj let sem delal v tovarni v Novem mestu. Tam sem spoznal mnogo raznih strojev, ki so me vedno bolj privlačili. Kmalu sem začel ‘na svoje’. Najprej sem se začel ukvarjati z žagarstvom. Nabavil sem tračno žago, več vrst krožnih žag. Žagam vse vrste lesa, več debelin. Kar kmalu sem nabavil stroj za izdelavo opaža. Zgradili smo novo delavnico, mene pa so vedno bolj zanimali novi stroji. Na misel mi je prišlo, da bi izdeloval razna nasadila ali ročaje za kmečka orodja. Najprej sem se pozanimal, kje bi lahko to prodal. Obiskoval sem zadruge, tudi v rudnik Trbovlje sem se šel pozanimat. Bili so zainteresirani in tako sem začel s proizvodnjo. Kadar sem našel kje kakšen nov stroj, primeren za moje delo, se je kmalu znašel v delavnici. Kakšnega je bilo treba tudi prirediti za moje delo. Nabavljal sem postopoma, nikoli se nisem maral zadolžiti. Izdelujem grablje, kosišča, nasadila za sekire, lopate, krampe, motike, kopače, vile. Skoraj vse izdelam strojno, kakšno stvar je treba včasih tudi ročno narediti, vendar zelo malo. Prodajam tudi sam, na raznih sejmih, na žegnanjih, tako da sem s prodajo kar zadovoljen.

Njegova delavnica je res velika, izdelki lepo oblikovani. Mož je pri enainsedemdesetih letih videti kot kakšen petdesetletnik. Poskočen, spreten. Kadar ima čas, pomaga na domači ekološki kmetiji, ki jo upravlja hčerka. Dokupili so še nekaj hektarjev zemlje, nekaj pa jo imajo v najemu. Imajo lepo urejeno kmetijo. Povedal je še, da je bil njegov oče čevljar. Doma je izdeloval čevlje in jih prodajal okrog po hišah. Mizar pa je bil njegov stari oče Jurij Povše. Verjetno je nekaj mizarskih genov preskočilo iz starega očeta na Viktorja.

Jurij Povše se je rodil kot nezakonski otrok v Javorju pri Dobovici. (Viktor pravi, da ta rod izvira nekje s Polšnika). Pozneje je živel v Strmcu. To je bilo še v Avstro-Ogrski. Postal je mizar samouk. Ker je bil zelo ustvarjalen in inovativen, je bil zelo iskan in je imel vedno dovolj dela. Rad je izdeloval rezbarsko oblikovano pohištvo. Naredil je klopi za polšniško cerkev, v zakristiji, v cerkvi na Dolah je še omara, ki jo je izdelal on. Seveda je bilo njegovo delo ročno. Poročil se je, njegova žena Polona je bila doma iz Šentjurija, današnjega Podkuma. Imela sta sedem otrok. Ker takrat še ni bilo elektrike, on pa si je želel imeti stroje na vodni pogon, je prodal kmetijo in kupil mlin v Reki pod Dobovico. Tam je imel potem poleg mlina še mizarsko delavnico, kjer je ustvarjal svoje umetnine. Nekoč se je lotil popravila velikega lesenega mlinskega kolesa. Pri tem delu je padel s kolesa in si zlomil hrbtenico. Z njegovo ustvarjalnostjo je bilo konec. Tri leta je ležal v postelji, potem pa leta 1913 umrl. Ker je imel še kar precej dolga, njegova žena pa ga ni mogla odplačevati, so hranilnice, kjer je imel dolg, mlin in domačijo prodale, otroci in žena pa so morali iti služit kot hlapci in dekle premožnejšim kmetom, da so preživeli.

Ata Venčeslav Sluga je bil mizar in tesar. Učil se je v Zagorju, prakso pa je delal v Čatežu pri Zaplazu. Živeli smo na Kalu, Dole pri Litiji. Mama je skrbela za kmetijo in otroke, pa bi večkrat rada videla, da bi tudi ata šel z njo na njivo, to ji je le redkokdaj uspelo. On pa je večino svojega življenja posvetil delu z lesom. Bil je zelo inovativen, saj si je skoraj vsa orodja izdelal sam. Nekaj let je delal na Dolah pri Anžiču. Delali so še v stari šoli. Leta 1954 je začel delati sam v svoji delavnici na Kalu. Izdeloval je stavbno pohištvo, notranjo opremo, škafe, brente, čebre, sode, grablje, kosišča, vsa nasadila za orodja. Naredil je tudi ostrešje. Takrat se je še vse izdelovalo ročno. Ker je bil zelo natančen pri svojem delu, se je hitro razvedelo o dobrem mojstru, zato je imel vedno dovolj dela. Za svoje izdelke je uporabljal samo prvovrsten, dobro osušen les. Zelo pa se je bal tudi za orodje, zato ni dovolil, da bi ga uporabljali njegovi vnuki, ko so prišli na počitnice. Otroci smo si poiskali zaposlitev v dolini. Ata in mama sta ostala na kmetiji sama. Ko je umrla mama, se je oče odločil za odhod v dom Tisje. Tam je prebival 20 let. Dokler je še lahko, je tudi tam opravljal kakšna vzdrževalna dela. Ob vikendih smo ga pripeljali domov, kjer je vedno želel početi kakšna lažja dela: luščiti fižol, tolči orehe … Vendar se je vedno rad vračal nazaj v dom.

Kmetijo na Kalu je prevzel moj sin Karli, ki je sicer po poklicu strugar in trgovec. Poleg živinoreje se ukvarja še z dopolnilno dejavnostjo: spet z lesom. Ima žago za razrez hlodovine. Izdeluje pa tudi opaž, brune in palete. Nekaj dedovih genov za delo z lesom ima torej tudi njegov vnuk Karli.

Moj mož, Jože Hribar, rojen leta 1928, je vse svoje življenje ustvarjal z lesom. Za mizarja se je tri leta učil v Mokronogu pri mojstru Kuharju. Takrat še ni bilo toliko strojev, zato je bilo treba vse opraviti ročno. Osvojil je veliko ročnih spretnosti in se zaposlil v mizarski delavnici v Gabrovki. Bil je njen soustanovitelj. Takrat je bila delavnica še v bližini cerkve, pozneje so se preselili na drugo lokacijo zunaj vasi. Tam so izdelovali stavbno pohištvo. Ko sva se poročila, se je priselil na moj dom, kjer sva si začela ustvarjati družino. Živela sva skupaj z mojimi starši. Rodili so se nama trije otroci. Imeli smo manjšo kmetijo, včasih eno, včasih dve kravici, dva prašiča, nekaj njiv. Jaz sem se bolj ukvarjala z gospodinjstvom, družino in kmetijo. Skrbela sem za svoje starše. Oče je bil krojač, zato se je pri nas reklo pri Žnedri. Mož pa je hodil na delo v mizarsko delavnico v Gabrovko. Veliko je delal na montaži tudi po nekdanji Jugoslaviji. Obnavljala sva dom, dokupila nekaj zemlje. Poleg hleva je postopoma dograjeval mizarsko delavnico, kjer je najprej za domače potrebe, pozneje pa tudi za druge izdeloval pohištvo in ostale lesene izdelke.

Otroci so se kar radi vrteli okrog njega v delavnici. Najstarejši sin Jožko še ni bil star štiri leta, pa je hotel nositi atu malico v mizarsko delavnico v Gabrovko. Šel je po bližnjici čez Roje. Povedala sem mu, da je to tam v bližini, kamor hodimo v cerkev. Prišel je do cerkve, skušal odpreti cerkvena vrata, pa so bila zaklenjena. Gledal je okrog, nekaj časa stal pred vrati, potem pa ga je zagledal eden od očetovih sodelavcev, da ga je poklical. Nekega dne pa je med potjo padel in kanglica z malico se je odprla in skoraj vsa malica je končala na poti. Jožko je vse lepo pobral, dodal malo vode in odnesel atu. Seveda, ata ne sme biti lačen.

Čeprav je tudi Jožko večkrat pomagal očetu v delavnici, se je odločil za drug poklic, za poklic avtoelektrikarja. Hčerka Zinka pa se je odločila za poklic zobotehnice. Marsikomu je omogočila, da je bil njegov nasmeh spet prisrčen, kajti lepi zobje, ki jih izdeluje Zinka, to zagotovo potrjujejo. Mož je svojo domačo mizarsko delavnico začel širiti in opremljati s stroji, tako da je po nekaj letih postal samostojni obrtnik. Tudi doma je izdeloval predvsem stavbno pohištvo, pa tudi ostalo pohištvo. Opažne deske so postale njegov proizvod. Kmalu pa se je za mizarski poklic odločil tudi sin Silvo. Bil je zelo zagnan za delo z lesom in zelo ustvarjalen. Sklenil je nadaljevati očetovo obrt. Moderniziral je delavnico, da je povečal proizvodnjo. Vendar pa ta sreča ni trajala dolgo. Doletela ga je prometna nesreča, kjer je utrpel kar nekaj zlomov. Po več operacijah si je kar opomogel, vendar je umrl zaradi pljučne embolije. Ta nesreča je zelo prizadela starše in vse njegove. Zapustil je tri majhne otroke in ženo. Za izobraževanje v lesarstvu se je odločil njegov sin David, ki je tudi zelo ambiciozen. Toda čas prinese svoje, tako da zdaj opravlja čisto drugo delo. Pa še vedno rad kaj postori v dedovi delavnici, če kaj potrebuje. Tri generacije Hribarjevih so bile povezane s poezijo lesa.

Živel sem na kmetiji na Veliki Gobi. Po domače se je pri hiši reklo pri Repovš. Ker mi kmetija ni dajala dovolj zaslužka za preživetje, sem se začel ukvarjati s predelavo lesa. Delo z lesom me je veselilo od malega. Oče je pletel koše in košare, včasih popravil kakšne grablje, drugega pa ne. Mene pa je začelo zanimati izdelovanje raznih pripomočkov za lažje delo na kmetiji. Imeli smo svoj gozd, torej svoj les. Dokler ni bilo električnih motorjev, sem vse izdeloval ročno. Večino orodij sem izdelal sam. Ker je nastala potreba za izdelavo ostrešij, sem leta 1970 uredil prostor za žaganje lesa, nabavil tračno žago in začel z delom. Pri izdelavi sem bil soliden, ne predrag, zato sem imel vedno dovolj dela. Priporočila so se ustno prenašala od enega do drugega, ker takrat še ni bilo telefonov. Tudi s plačilom nisem imel nikoli težav. Ko so mi kupci prinesli mere za les, kakršnega so potrebovali, sem vedno zahteval nekaj avansa, jim dal potrdilo, ob prevzemu in dokončnem plačilu pa sem potrdilo uničil. Nikoli me ni nihče ogoljufal, vsi dogovori so bili ustni. Ostrešja iz svoje žage sem prodajal tudi v druge republike takratne Jugoslavije. Prišli so z velikimi ’šleparji’, naložili les, pošteno plačali in odpeljali.

V Dobovici pa je nekdo prav tako pri žagarju naročil les in ponj je prišel samo šofer, ga naložil na kamion, rekel pa je, da mu bo les plačal naročnik. Pa je prodajalec vzel kramp in mu zagrozil, da mu bo uničil gume na kamionu, če mu ne plača. Šofer se je ustrašil in mu vse takoj plačal. Naredil sem puhalnik, ko pa so ga videli sosedje, sem ga moral narediti tudi njim. Izdeloval sem tudi mizarske stroje, kovinske dele sem nabavil, ogledal sem si jih pri kakšnem obrtniku, potem pa sem se lotil izdelave. Bili so tudi taki, ki mi kakšne naprave niso hoteli pokazati, kako je narejena. Potem sem si jo ogledal kje drugje. Vse sem si najprej narisal na papir in dodal mere, potem pa sem začel izdelovati. Naredil sem stroj za izdelavo opaža, stružnico za les, skobelni stroj, debelinko, poravnalko, rezkar, tudi po tri motorje sem vgradil na kakšen močnejši ‘ponk’ ali delovno mizo. Vedno sem stremel za izboljšavami, da bi bilo delo lažje in kakovost izdelave lepša. Začel sem izdelovati mline za sadje in grozdje. Ko sem naredil prvo prešo za stiskanje sadja in grozdja, so jo hoteli imeti tudi sosedje in znanci. Tiste preše na koš in sleme, kot smo jim rekli, so hoteli zamenjati z novejšimi, takšnimi, ki so jih lahko premikali. Prva preša, ki sem jo naredil, je bila lesena, razen ‘špingelna’ na sredini preše. Špingel je bil kovinski drog debeline približno 8–10 cm, visok 80–100 cm, odvisno od velikosti preše. Zgoraj je imel navoje. Špingel sem vgradil v sredino lesenega korita na podstavku, dvignjenega od tal približno 40–50 cm. Korito je bilo narejeno iz hrastovega lesa, kvadratne oblike velikosti približno 70 krat 70 cm in 15–18 cm v višino. Imelo je odprtino za odtekanje mošta. Okrog špinglja sem postavil koš, narejen iz letvic, v razmiku 1 cm, pritrjenih na dva obroča, ki sta bila narejena tako, da sta se dala odpreti in zapreti s kavljem. V ta koš so nasuli zmleto sadje ali grozdje, ga dobro potlačili, pokrili z debelim okroglim lesom, ki se je prilegal v koš. S pomočjo ročice, ki so jo vrteli po navojih špinglja, so stiskali sadje. Ko se je vsebina v košu ponižala, so ročico odvili, na okrogel les v košu pa dodajali lesene tramiče, spet privili, tako da se je čim več mošta stisnilo iz mletega sadja. Mošt je tekel v spodaj postavljeno posodo, iz katere pa so ga zlivali v sod. Naredil sem kar nekaj takih preš. Imel sem prijatelja, ki je delal v strojni tovarni v Trbovljah in mi je priskrbel kovinske dele. Jaz pa sem naredil vse ostalo. Ugotovil sem, da je izkoristek boljši, če je koš ožji in višji. Zato sem delal ožje, na zadnji strani nekoliko višje koše, da je pri stresanju mletega sadja vse lepo padlo v prešo. No, zase sem potem naredil prešo z železno konstrukcijo in stiskal s pomočjo hidravlike. Želel sem, da bi se za svoje potrebe ukvarjal tudi z varjenjem. Nabavil sem aparat za varjenje in začel ustvarjati tudi razne železne izdelke. Naredil sem vsa nasadila za težka garažna in kletna vrata, ki sem jih tudi naredil sam.

Jože Grčar je zelo prijeten sogovornik. Pri svojih 77 letih je še zelo vitalen, čeprav se tudi že srečuje z raznimi boleznimi. Zdaj ne živi več na Veliki Gobi, kjer še ima kmetijo in še kar nekaj strojev, ki jih je naredil. Težjih del ne more več delati. V Moravški Gori, kjer so imeli včasih vinograd in zidanico, si je uredil prijeten domek, s prekrasnim razgledom na Gabrovko in okoliške kraje. V manjši mizarski delavnici ima še nekaj orodja, s katerim je ustvaril toliko koristnih pripomočkov. Vse ima lepo pospravljeno. Tudi kovinarska delavnica je pravo bogastvo orodij vseh vrst. Vse ima lepo ‘popredalčkano’. Videti je, da je zelo redoljuben, da ima vse na svojem mestu. Vse, kar je pokazal, je takoj položil nazaj na svoje mesto. ‘Za vsako stvar točno vem, kje jo imam,’ je dejal nasmejani Jožef.

S pletarskim delom sem bil seznanjen že kot majhen deček, saj je bilo to delo pri naši hiši že od nekdaj. Dela sem se naučil od očeta Franca. Oče je poleg pletenja košev, košar, jerbasov izdeloval še grablje, kosišča, metle. Ko je grablje v grobem sestavil, smo jih morali otroci, bilo nas je osem, z razbitim steklom očistiti in zgladiti. To smo delali pozimi. Spomladi pa je oče oprtal grablje, metle, košare in prodajal po kmetijah. Tako je zaslužil kakšen dinar, da je poleg kmetije malo lažje preživljal številno družino. S pletarstvom sem potem nadaljeval samo jaz, drugi niso imeli tega veselja. Ostal sem na domači kmetiji, vendar sem se zaradi boljšega zaslužka zaposlil v Ljubljani. S pletarstvom sem se ukvarjal pozimi, ko na kmetiji ni bilo drugega dela. Pletem predvsem iz beke, ki jo imam tukaj pred nosom. Delam okrogle košare, jerbase, lese za sušenje sadja, tudi manjše košarice za kruh. Opletem tudi steklenice. Leta so prinesla svoje, tudi nekaj bolezni, s kmetijo se ukvarja sinova družina. Še vedno rad ob topli peči spletem kakšno košarico in jo največkrat kar podarim.

Še ena zgodba iz medvojnega časa mi je zelo ostala v spominu, čeprav sem bil star štiri leta. Bilo je nekega dne, ko so po hribu navzdol začele prihajati trume italijanskih vojakov, to območje je bilo pod italijansko okupacijo. Dolina je bila polna vojakov. Na koncu doline so jih pričakali partizani. Začelo se je streljanje. Pri nas smo imeli prav takrat hlev v gradnji. Pripravljen je bil za betoniranje betonske plošče. Vsi naši so se že poskrili v hlev, le jaz sem bil še zunaj. Zraven zidu so Italijani postavili mitraljez, jaz pa sem zlezel prav do njega, ker me je zanimalo, kako ta reč deluje. Že sem hotel prijeti zanj, pa me je neki italijanski vojak prijel in me potisnil v hlev k staršem. Do nas so bili ti vojaki zelo korektni.

Ko se je streljanje poleglo, smo si oddahnili, čeprav prestrašeni. Na koncu doline so potem Italijani zažgali domačijo, ker so mislili, da so tam oskrbovali partizane. Starši so med vojno kar veliko pretrpeli. Otroci se tega še nismo zavedali, smo pa ušpičili marsikakšno vragolijo.

S tesarstvom sem se začel ukvarjati že pri petnajstih letih. Učil sem se od očeta. Iz hrastovega in bukovega lesa smo tesali pragove za železnice. Odkupovala jih je Kmetijska zadruga. Delal sem z mnogimi mojstri. V Temenici sem pomagal pri tesanju ostrešja. Kakšnih posebnih načrtov niso imeli. Mojster se je s stranko dogovoril, kaj bi rada imela, zmeril je les, označil, koliko tramov, takšnih ali drugačnih, koliko ‘špirovcev’ se potrebuje, pa smo delali. Ostrešja sem se naučil delati pri tastu. Do leta 1970 še ni bilo motornih žag, zato se je delalo z ročnimi žagami, ‘tesačami’, ‘plenkačami’, sekirami, obliči, dleti, kladivi. Ker je kmetija dajala premalo zaslužka, sem se zaposlil pri železnici, tesarska dela pa sem opravljal priložnostno v prostem času. Delali smo kozolce, skednje, nadstreške, postavljali odra pred obnovo zvonikov … Ko je bilo ostrešje narejeno, nikoli ni smela manjkati smrekica. V naših krajih je bila navada, da je nekaj razgretih fantov hodilo po vasi s smrekico in nabiralo darove, ki so jih privezali nanjo, preden so jo pribili na novo ostrešje. Navadno so bile to kakšne steklenice z žganjem ali vinom, ki so jih pozneje v veseli družbi izpraznili.

Pletarstva pa sem se naučil od očeta. Pletem iz beke, protja in srobota. Vsega tega ne delam zaradi zaslužka, bolj za domače potrebe, bolj za hobi. Če je kaj viška, jih pa podarim, saj imam veliko prijateljev in znancev.

Moja rodbina izhaja z Gorenjske. Na prelomu 19. stoletja sta stara mama Ivana in stari oče Matevž kupila hišo v Zavrstniku. Tam sta se ukvarjala z gostinsko dejavnostjo. Hiša je bila dokaj prostorna, zato sta imela na stanovanju in hrani več delavcev, ki so delali v rudniku Sitarjevec. Stari oče je bil zelo podjeten mož. Kupoval je les in ga prodajal največ v železarno Jesenice pa tudi drugam. Dobil je tudi neko povezavo z Dunajem, kamor je prodajal leskove palice, iz katerih so potem tam izdelovali pohodne palice. Ves les so z vozovi in konjsko ali volovsko vprego dostavljali do železniške postaje Litija, od tam pa na vlak do naročnika. Ko je bilo delo opravljeno, je stari oče vse delavce povabil na pogostitev v gostilno Na Pošti v Litiji, ki je bila v bližini postaje.

Na sedanji lokaciji je kupil staro hišo, ki je stala ob potoku, kjer si je uredil žago na vodni pogon. Pri gradnji so naleteli na predmete, ki so nakazovali, da je bila tam nekoč najverjetneje kovačnica. Zraven so začeli graditi novo hišo, v kateri se je leta 1913 rodil moj oče Anton. Imel pa je že dva starejša brata: Matevža in Ivana. Hišo z gostilno so prodali. Potok, ob katerem je bila žaga, je bil hudourniški in voda je večkrat poškodovala kolesa, tako da so imeli kar veliko popravil. Do približno leta 1920 so se ukvarjali pretežno z žagarstvom. Okrog leta 1925 naj bi se začeli ukvarjati tudi z mizarstvom, takrat še z ročnim orodjem. Ko je stari oče nekoč popravljal ob neurju poškodovana kolesa ob potoku, je padel v vodo in se prehladil. Zbolel je za pljučnico. Obiskal ga je nadučitelj in stari oče je izrazil željo, da bi mizarstvo prepustil mojemu očetu Antonu, ki je bil takrat še mladoleten. Stari oče je umrl razmeroma mlad. Stara mama je ostala s tremi fanti. Vsi so ostali doma in delali na žagi in v mizarski delavnici. Matevž se je pozneje odselil.

Moj oče Anton se je izučil za mizarja in odšel v delovodsko šolo v Ljubljano. Leta 1936 je odkupil dva stroja, vrtalke in mizni rezkar, ker so v šoli dobili nove. Ta dva stroja sta zdaj v tehničnem muzeju v Bistri pri Borovnici. Zanimivo je to, da so te stroje izdelali v Ljubljani. Švedsko podjetje Tonnies je že takrat zaposlovalo več kot tisoč delavcev. Ukvarjali so se tudi z gradbeništvom, gradili so cerkve, tudi v Šmartnem pri Litiji, pa železniške postaje. Izdelovali so predvsem gradbene stroje.

Oče se je poročil, mama je bila iz Ljubljane, iz ugledne družine, in je imela končano tudi srednjo šolo. Zaposlovali so tudi nekaj delavcev. Izdelovali so pohištvo po naročilu, smerokaze za železnice in ceste. Že pred vojno so vgradili turbino za pridobivanje elektrike. Njihova delavnica je obratovala tudi med drugo svetovno vojno. Imeli so dovolj naročil in tudi plačila so bila redna. Rojen leta sem bil leta 1942. Še kot majhen deček sem se rad zadrževal v očetovi delavnici in se učil. Leta 1952 so naredili nov jez in montirali še drugo turbino, ki nam je dajala elektriko. Tako smo imeli elektriko za potrebe delavnice in gospodinjstva. Takrat je bil čas obnove in smo izdelovali večinoma stavbno pohištvo.

Izučil sem se za mizarja in zaključil tehnično šolo v Ljubljani. Štiri leta sem potem še pomagal očetu v delavnici. Ker pa takrat obrtnikom časi niso bili naklonjeni, sem se zaposlil v državni službi, v podjetju Lesna Litija. Tam sem skrbel za posodabljanje tehnologije v proizvodnji. Štiri leta in pol sem bil direktor v podjetju Mizarstvo Litija. V Litiji je bilo takrat kar nekaj mizarskih delavnic: Mizarstvo Skušek, Mizarstvo Kunstler, Mizarstvo pri Emilu. Obratovala je tudi žaga Samsa.

Ko je umrla mama, sem na očetovo pobudo prevzel vodenje naše delavnice. Izučili smo 21 vajencev in jih večino zaposlili v naši delavnici, ki smo jo nenehno posodabljali. Imamo svojo sušilnico za les. Izdelovali smo vrata za kuhinje Gorenje, Marles … Zdaj delo nadaljuje zet Mirko Turšič. Čeprav je njegova izobrazba šla v drugo smer, je tudi v lesni panogi našel smisel svojega dela. Eden izmed zadnjih izdelkov je priročna mizica za citrarje. Narejena je tako, da se da nastaviti na različne višine, glede na potrebe uporabnika. Vesel sem, da se tradicija mizarstva pri nas nadaljuje. Zdaj sem upokojen in še vedno rad kaj pomagam, kar je v moji moči.

Na Gradiških Lazah ob potoku sta bila Tinčkova žaga in mlin. Prvotni lastnik je bil Martin Bric. Za njim je dedoval in nadaljeval delo sin Martin, za njim pa še vnuk Martin. Kar trije Martini. To je bila bogata družina. Imeli so tudi zelo veliko hišo. Zaradi bogastva so lastnika ubili ravbarji, pokončali so ga kar s krampom. Žaga in domačija sta bili večkrat prodani. Kot žagar se je tam zaposlil Alojz Polutnik z ženo. Doma je bil iz Jurkloštra. Živeli so v hiši zraven žage. On je delal kot žagar, ona pa je bila mlinarica. Polutnik je bil zelo ustvarjalen. Poleg žaganja lesa se je lotil izdelovati vseh vrst lesenih izdelkov. Imel je tudi manjšo mizarsko delavnico. Večino orodij in pripomočkov si je izdelal sam. Kar so kmetje potrebovali, vse so lahko naročili pri njem. Ukvarjal se je tudi s kolarstvom, izdeloval je ročne vozičke, mizarske mize – ’firštate’, samokolnice in drugo. Ko so mu po drugi svetovni vojni zapečatili žago z namenom podržavljenja, saj takratna oblast ni dovolila zasebnega lastništva, je Alojz nekaj časa delal v jablaniški zadrugi, kjer je izdeloval sode. Da je preživel družino, je ponoči delal tudi v pekarni. Blizu žage si je zgradil svoj dom. Občasno je za potrebe zadruge in obnove še lahko delal na žagi. Potem se je zaposlil v Usnjarni Šmartno, kjer je izdeloval velike sode za strojenje kož. Bil je zelo ambiciozen in podjeten.

Žago in mlin je lastnica Amalija Radman prodala Petru Vodeniku s Polšnika (Seruča). Zdaj je lastnik domačije njegov vnuk.

Poklic mizarja mi je bil položen že v zibelko. Oče je tudi mizaril. Večinoma je izdeloval sode in ostalo leseno posodo, ki so jo takrat potrebovali na kmetijah in vinogradih.

Lesarsko šolo sem obiskoval v Škofji Loki, ves delovni staž pa sem odslužil v Lesni Litija. Zdaj sem upokojen. Še vedno rad delam v svoji delavnici, za domače potrebe, pa tudi sosedom pomagam obnoviti kakšno malenkost. Zelo rad se posvečam delu v vinogradu, saj mi tudi kozarček dobrega prežene slabe misli, če se kdaj prikradejo od kod. Rad se veselim tudi z drugimi člani društva.

Pred dvema mesecema sem vstopil v deveto desetletje. Doma sem iz Radohove vasi. Mlinarstva sem se med svojim šestnajstim in dvajsetim letom učil v Temeniški dolini. Leta 1948 sem naredil izpit. Nekaj let sem imel mlin v najemu v Črnem Potoku, potem se je ponudila priložnost, da sem kupil mlin na tej lokaciji. To je bila manjša zgradba, ki smo jo pozneje nadgradili in zgoraj naredili stanovanje. Žena, ki je bila tudi z Dolenjske, je bila prav tako iz mlinarske družine, zato je znala opravljati vsa dela v mlinu. Veliko vodno kolo, na katero je bila speljana voda iz bližnjega potoka, je poganjalo mlin in stope. Ta vodna kolesa so izdelovali ‘malenski’ tesarji, tako so imenovali tiste mojstre. Kolesa so bila iz bukovega ali borovega lesa, saj je bil ta les najtrpežnejši v vodi. Popravljal pa sem jih večinoma sam. Včasih je bilo treba zamenjati ‘lopatico’ ali kakšen drug del. Tudi v mlinu sem vse okvare popravljal sam. Pozneje sem nabavil železno kolo. Ker pa so ljudje začeli opuščati sejanje žita, se je moje delo končalo. Zaposlil sem se v Predilnici Litija, kjer sem se tudi upokojil. Kar nekaj časa sem pogrešal ropot mlinskega kamna. Skrbno pa hranim že dvesto let star leseni kozarec.

Mož je za svojo starost še zelo bister. Resda se malo opira na palico, vendar je rade volje pokazal dvestoletni kozarec, mlin in stope. Stope so narejene iz ‘klade’, to je približno meter do metra in pol dolg tram, okoli 40 krat 40 cm, v katerega so na sorazmerni razdalji izdolbene jamice, globoke okoli 15 cm. Nad vsako jamico so na gred nameščene ‘žoke’, to so okoli 15 krat 15 cm debeli in okoli 60 cm visoki tramički, ki so bili spodaj ošiljeni in okovani. Žoki so se takrat, ko je ‘taca’, ki je bila vgrajena v vrtečo os, ki jo je poganjalo minsko kolo, udarila ob gred, dvignili in se spustili v jamice, kjer je bilo nasuto zrnje prosa ali ječmena. To se je večkrat ponovilo in iz stop so pobrali ješprenj in kašo.

Tudi mlin je še lepo ohranjen. Mlinski kamen je obdan z lesom. Tudi mlinski kamen, ki je drobil zrnje, je vrtelo mlinsko kolo, ki ga je poganjala voda. Moka in otrobi pa so se ločeno vsipali vsak v svojo posodo, iz katere jih je mlinar potem nasul v vreče. Zanimiv postopek, ki bo najbrž kmalu utonil v pozabo.

Zdaj sem že upokojenec. Malo mi je ponagajalo zdravje, da sem moral na operacijo srca. Počasi okrevam, vendar delati ne morem več. Bil pa sem priučen tesar in mizar. Mislim, da imam veselje do dela z lesom že v genih. Že moj stari oče je bil projektant pri gradnji rudarskih hiš v Trbovljah. Imel je narejeno srednjo šolo in smisel za gradbeništvo. Že leta 1918 je zgradil lasten vodovod. Opravljal je tudi mizarska dela. Omara v veži je delo starega očeta. Oče Jože pa je bil kmet, narediti je znal marsikakšen pripomoček za lažje delo na kmetiji: npr. ’pajkelj’, mlatilnico, stopnice. Tu je že bilo potrebnega nekaj znanja. Sem se je priženil z Liberge. Zaposlil sem se v tovarni usnja v Šmartnem, v prostem času pa sem poleg dela na kmetiji opravljal tesarska dela zase in za sosede. Tudi vse pohištvo sem izdelal sam. Pri marsikaterem delu mi je pomagala žena. Tudi sin je naredil šolo za tesarja, nekaj časa je bil obrtnik, potem pa se je zaposlil na policiji. Ljubiteljsko še sem in tja opravi kakšno tesarsko delo.

Naučili so me, da je treba vedno, ko je ostrešje postavljeno, obvezno na vrh pribiti smrečico, sicer je nevarno, da se stavba podre. Seveda je moralo biti zraven še kaj za zaliti.

Gospod Tone je pokazal tudi kmetijska poslopja. Vsepovsod se vidi delo njegovih in sinovih rok. Leseni okrasni predmeti ob domačiji dajejo občutek, da je les zvesti spremljevalec te kmetije. Priročna mizica v obliki soda in velika stara preša krasita vhod na prostorno dvorišče, kjer so tudi velika miza in klopi za počitek po napornem kmečkem delu. Čeprav so ročna orodja zamenjali stroji, starih orodij niso odvrgli. Del skednja so spremenili v muzej, kjer je lepo razporejena večina orodij in strojev, ki so jih uporabljali nekdaj. V manjši sobici pa je tudi muzej mizarskega orodja in še staro stojalo za risanje načrtov, ki ga je uporabljal še stari oče. Res, lepo znajo ohranjati dediščino, ki so jo z ljubeznijo naredili in uporabljali njihovi predniki.

Moj stari ata, Karl Koprivnikar, je živel v Ščitu. Preživljal je družino z osmimi otroki. Bil je cestar, ukvarjal pa se je tudi z izdelovanjem lesenih izdelkov. Vse, kar so potrebovali na kmetijah, je znal narediti. Bil je popoln samouk. Med drugim je izdeloval tudi sode. Mene je to delo zanimalo že od malega. Vedno sem bil z njim. V njegovi delavnici je bilo vedno kaj novega. Zelo rad sem gledal, kako natančno je izdeloval svoje izdelke. Povedal mi je, kdaj je treba posekati les. Luna je imela na to velik vpliv. Naučil sem se, kako dolgo je treba sušiti les, da je primeren za izdelavo sodov, tudi po več let.

Čeprav me je pozneje šolanje potegnilo v kemijo, sem se lotil tudi izdelovanja sodov, škafov, kadi, čebrov, ’štucov’, ’lakovnic’, ljubiteljsko seveda. Lakovnica je lesen lijak za vlivanje mošta v sode. Izdelan je bil podobno kot škaf, malo bolj elipsaste oblike, malo nižji, dve dogi na vsaki strani pa sta bili malo daljši, da je lahko stal na sodu. Na nasprotni strani je bila vdelana cevka s cedilcem, ki se je vtaknila v luknjo v sodu, skozi katero je tekel mošt v sod. Štuc je izdelan kot škaf, le da je na zgornji strani ožji kot spodaj. Potrebovali so ga za podstavljanje pod prešo. Izdelovanje sodov zahteva res izredno natančnost, kajti to je posoda, ki je morala dobro tesniti. Največji sod, ki sem ga naredil za na Trško Goro, je imel prostornino 850 litrov. Izdeloval sem tudi manjše, pa tudi čisto majčkene, za kakšna darila. Prijatelji in znanci so me radi prosili tudi za popravilo soda, s tem pa je bilo več dela, kot če bi naredil novega. Če je bilo treba zamenjati zlomljeno dogo, je bilo treba sod popolnoma razdreti in na novo sestaviti. Včasih je kdo želel, da mu očistim sod, ker se mu je skisalo vino ali pa ga je dobila plesen. Takšen sod je skoraj nemogoče spraviti v normalno stanje. Najbolje ga je prežagati in ga uporabiti za posaditev kakšne lepe grmovnice.

Peter Gradišek rad pripoveduje o svojem delu. Ima delavnico, kjer je izdeloval sode. Tam hrani še vsa orodja, ki jih je uporabljal za izdelavo. Delovno mizo, različne žage, veliko različnih obličev, svedrov, obročev, ravnil, črtal, šestil, modelov za kontrolo obdelanih dog, napravo, ki jo je uporabljal pri oblikovanju okrogline sodov. Veliko različnih kladiv za nabijanje obročev. Vse pripomočke skrbno hrani za spomin, čeprav se s tem ne ukvarja več. Za sprostitev se raje z zeleno bratovščino odpravi na lov, zato njegov dom krasijo številne lovske trofeje.

Mizarstvo ima v naši rodbini že kar dolgo tradicijo, saj so se s to dejavnostjo ukvarjali že v 19. stoletju. Moj stari ata, Matevž Zaletel, je bil rojen leta 1875 v okolici Kranja. Oče mu je kmalu umrl, mama se je ponovno poročila. Počutil se je nezaželenega, zato je pobegnil od doma. Rad bi se izučil poklica. V Vodicah pri Komendi je najprej hodil v uk h kovaču. Tam ni delal drugega kot pazil na otroke in pospravljal po delavnici. Na nasprotni strani ceste pa je bila mizarska delavnica. Nekega dne je namesto h kovaču zavil v mizarsko delavnico in prosil mojstra, če ga vzame, ker bi se rad izučil mizarskih del. Mojstra je Matevž prepričal. Tako se je pri njem izučil za mizarja in po dveh letih mu je mojster že zaupal samostojna dela. Spoznal je Jerico, ki je bila doma iz Lok pri Zagorju. Verjetno je prišel na Loke okrog leta 1895, kajti prva hči je bila nezakonska in je bila rojena leta 1897. Ko je dobil dovoljenje za poroko, sta se z Jerico leta 1901 poročila. Žena Jerica je dobila parcelo na Lokah, kjer sta zgradila dom in mizarsko delavnico. Leta 1905 je dobil obrtni list in začel delati kot obrtnik. Imela sta tudi manjšo kmetijo, da je bilo doma mleko, pa tudi kakšnega pujska so zredili. Rodilo se jima je osem otrok, pa so samo trije preživeli. Ukvarjal se je tudi s čebelami. Sam je naredil čebelnjak in panje, kakršne so tedaj uporabljali. Zaradi gospodarske krize je šel leta 1914 v Ameriko. Tam je med drugim delal v rudniku in je zelo dobro zaslužil. Denar je pošiljal domov, družini za preživetje in za odplačevanje dolgov. Po koncu prve svetovne vojne, leta 1918, se je vrnil domov. V rudniku je zbolel za revmatizmom, zato si je želel vrniti k svojim čebelam, za katere je verjel, da ga bodo pozdravile. Zanje je ves čas, ko ga ni bilo, skrbela žena Jerica. Domov je prinesel kar nekaj denarja, da si je nakupil orodja, s katerim je opremil mizarsko delavnico in začel spet opravljati mizarsko obrt. (Nekaj srebrnih kovancev od takrat še hrani Ciril ml.) Oba z ženo Jerico sta se včlanila v Zvezo obrtnih zadrug, ki je bila osnovana v takratni Jugoslaviji. Bil je zelo napreden. Izdeloval je vse vrste pohištva, okna, vrata in še vse ostalo, kar se lahko naredi iz lesa.

Ciril Zaletel, st., je bil rojen leta 1908. Mizarstva se je izučil pri svojem očetu Matevžu v letih 1924–1927. Pridobil je spričevalo za mizarskega pomočnika. Obiskoval je tudi Državno tehnično srednjo šolo v Ljubljani v letih 1935–1936 in postal delovodja. Ko je končal šolanje, se je zaposlil v podjetju Remec v Kamniku, iz katerega je pozneje nastalo znano podjetje Stol Kamnik. Tam je spoznal svojo ženo. Leta 1939 je kupil stroje in posodobil očetovo delavnico na Lokah. Leta 1940 se je vrnil na Loke in se takrat tudi poročil. Mizarska delavnica je obratovala tudi med drugo svetovno vojno. Zgradil je posebno delavnico za politiranje pohištva. Pri delu mu je pomagala tudi žena. Izdeloval je vse vrste pohištva, spalnice, takrat so bile imenitne kuhinjske kredence, ki so bile oblikovane na vse mogoče načine. Stremel je za tem, da je svojo mizarsko delavnico posodabljal z novimi stroji, ki so mu služili za lažje delo. Veliko orodij je zasnoval sam. Pohištvo je izdeloval iz masivnega, kakovostnega lesa. Bil je zelo natančen, zato je imel veliko dela. Mnogo opremljenih stanovanj v zagorski dolini pa tudi drugje je delo njegovih rok. Svoje delo je opravljal z veseljem. Ves čas pa je tudi čebelaril, saj je ljubezen do čebel podedoval po svojem očetu. Nekaj let je bil tudi predsednik čebelarskega društva. Zelo se je zavzemal za izgradnjo čebelarskega doma na Izlakah. Želel je, da bi društvo imelo svoje prostore za opravljanje društvenih opravil in za druženje. Zaradi posledic rudarjenja se je začelo zemljišče na Lokah pogrezati. Rudnik Zagorje je odkupil zemljišče in poslopja. Na cesti 9. avgusta v Zagorju so zgradili nov dom in novo mizarsko delavnico, kamor so se preselili in nadaljevali z mizarsko obrtjo.

Ciril Zaletel, ml., rojen leta 1941

Že kar kmalu sem se znašel v očetovi delavnici na Lokah. Za mizarja sem se učil kar pri svojem očetu, med letoma 1956 in 1959. V letih 1959–1963 pa sem obiskoval tehnično šolo v Ljubljani. Zanimivo je to, da me je učil isti profesor kot mojega očeta pred drugo svetovno vojno. Rad sem pomagal očetu v delavnici, saj sem si tam nabral veliko izkušenj, veliko znanja pa sem tudi sam prispeval k izboljšanju tehnologije pri izdelavi izdelkov. S posebno tehniko sva lepila furnir na deske, iz katerih je potem nastal lep izdelek. Zaposlil sem se pri Lesni industriji Litija. Nekaj časa sem bil vodja mizarske delavnice v Šmartnem. S šolanjem ob delu pa sem pridobil naziv inženir lesarstva. Delal sem na področju razvoja in investicij. Trudil sem se za čim boljši uspeh podjetja. Kljub temu pa sem doživel hudo preizkušnjo, ki sem jo zelo težko prebolel.

Leta 1982 sem se poleg službe začel ukvarjati s popoldansko obrtjo. Na stružnici sem izdeloval različne izdelke iz lesa po naročilu raznih izdelovalcev pohištva: moznike, grče za krpanje lukenj v lesu, razne škatlice za igrače, hišice, ročaje za pohištvo, kroglice za otroške posteljice, satnike za v panje itd.

Še zdaj, ko je že upokojen, rad izboljša kakšen prostor v omari, doda kakšen predal, da se malo prikupi ženi. Njegova delavnica je prava zakladnica starih mizarskih orodij. Nešteto vrst obličev, ki so služili za izdelavo različnih oblik izdelkov. Za vsakega ve povedati, za kaj se je uporabljal.

Čebele so tudi njegove spremljevalke, saj so ga spremljale od otroških dni. Nekaj čebeljih družin mu prinaša sprostitev in veselje. Včasih mu ponagaja zdravje pa to pri teh letih ni nič novega.

Z izdelavo lesene galanterije nadaljuje njegov sin Marko, ki se je sicer prekvalificiral iz elektrikarja v mizarja. Izdeluje razne ročaje za lestence, dodatke za kuhinje, za stojnice itd. Torej se z mizarstvom pri Zaletelovih ukvarja že četrti rod. Kaj se ve, mogoče se bo še peti.

Doma sem bila iz Mengša. Ta hiša je postala moj dom, ko sem se poročila z vdovcem, ki je imel štiri hčere. Najstarejša je bila stara 17, najmlajša pa šest let. Potem sta se nama rodila še hčerka in sin. Mož Tone je izdeloval orgle.

Izdelovanje orgel na tej lokaciji sega v leto 1926, ko se je sem priselil moj tast Franc Jenko. Rojen je bil leta 1894 na Topolah pri Mengšu. Izdelovanje harmonijev ga je zelo veselilo, tako da se je hodil učit k mojstru Milavcu v Ljubljano. Bil je priden, zato bi ga Milavec najraje imel za svojega naslednika, ker ni imel svojih otrok, da bi nadaljevali njegovo delo. Vendar si je Franc želel postati sam svoj mojster. Kupil je sedanjo domačijo, si zraven zgradil delavnico in postal samostojen obrtnik. Ustvaril si je družino. Občasno je zaposloval tudi delavce, najrajši iz svojih krajev, ker jih je poznal. Nudili so jim tudi stanovanje in hrano. Najprej so izdelovali harmonije, kmalu pa tudi orgle za okoliške cerkve. Seveda so takrat še vse izdelovali ročno. Tudi ko so se modernizirali in delavnico opremili s stroji, je bilo treba še veliko narediti ročno, saj izdelovanje orgel zahteva delo spretnih in natančnih prstov in ročnega orodja. Takrat takih mojstrov ni bilo daleč naokoli. Bil je zelo natančen, zato je imel kar veliko naročil.

Ko so bile orgle narejene, jih je bilo treba dostaviti do določene lokacije, cerkve. Dokler še ni bilo tovornjakov, so jih tja dostavljali z vlakom, do vlaka in potem spet do cerkve pa z vozovi in konjsko vprego. Vsako piščal so previdno zavili, obložili s slamo in spakirali v zaboje, da se niso poškodovale. Potem so sledili montaža, preizkušnja in blagoslov. Izdelava orgel, posebno tistih večjih, je trajala kar nekaj časa.

Izdelovanja orgel se je pri očetu naučil tudi sin Tone, moj mož, ki je po očetovi upokojitvi leta 1968 nadaljeval s to obrtjo. Svoje znanje je nenehno nadgrajeval z izboljšavami. Materiali, ki so se še uporabljali pri izdelavi, so se takrat pri nas kar težko dobili, pozneje so jih nabavljali Nemčiji.

Večinoma so uporabljali kakovosten smrekov les, ki so ga nabavljali pretežno v Poljanski dolini in ga še doma temeljito posušili. Igralnike so izdelovali iz hruškovega in orehovega lesa. Z graviranjem v les in okraševanjem se niso ukvarjali sami, za to so najeli druge mojstre. Kovinske piščali so vlivali sami. V veliki posodi so raztopili kovino in jo vlivali v posebne, različno velike modele, iz katerih so potem oblikovali piščali. Vse piščali je bilo treba tudi uglasiti, zato je uporabljal uglaševalnik. Takrat so izdelovali pnevmatske, pozneje pa mehanske orgle. Mož je najprej na terenu natančno premeril in potem naredil načrt, kakšne orgle so primerne za velikost tiste cerkve. Upošteval je seveda tudi želje naročnika. Izdelali so tudi orgle za poučevanje, pa tudi za domačo rabo za razne mojstre, kot so Bergant, Cuderman idr. Največje orgle, ki so jih naredili, so v cerkvi v Džakovem na Hrvaškem. Imajo 75 registrov. Takrat so morali v delavnici povečati prostor, da so lahko izdelali tiste največje piščali. Orgle iz naše delavnice so po vsej nekdanji Jugoslaviji, pa tudi v Italiji. V cerkvi na Opčinah je igralnik pri oltarju, ostali del orgel pa na koru.

Dela je bilo veliko, zato je zaposlil še pet delavcev. Poleg izdelave novih orgel so servisirali ali dograjevali stare, dodali še kakšen manual, po možnosti in želji naročnika. V vsej svoji bogati karieri sta tast in mož obogatila cerkve z novimi orglami kar na 225 krajih. Po možganski kapi je še kar nekaj let s svojo ekipo vztrajal, da so dokončali še nekaj naročil in servisirali še marsikatere orgle. Prekmalu je preminil, pa je imel še toliko načrtov. Delavnico smo zaprli in zaključili z izdelovanjem tako veličastnih glasbil, kot so orgle.

’Ponk’ je muzeju podaril Peter Jemec, Jeršinov, izučen mizar. Na njem je ustvarjal vse do leta 2020, ko je prenehal z mizarjenjem pri svojih 87 letih. Ponk je kupil že njegov oče, Jeršinov ata, prav tako Peter Jemec. Kupil ga je od mojstra, ki je stanoval Na mostu v Šentjakobu in je izdeloval ponke. Ata je poleg ponka naročil še drobilnik za sadje, dva nadvse uporabna pripomočka za domačo kmetijo pri Jeršin v Petelinjah. Ko je ata Peter kupil ponk, je imel v mislih, da ga bo uporabljal sam pa tudi njegov sin Peter, ki se je izučil za mizarja. Vsak mizar je namreč moral imeti svojega.

Peter ml. se je izučil za mizarja na mizarski šoli v Ljubljani. Sprva je delal v roletarstvu pri Bocu v Zadobrovi, kasneje pri Podobniku v Sneberjah. Po šestih letih je odšel v Nemčijo, kjer je štiri leta delal kot mizar. Po vrnitvi je delal v SCT-ju, popoldan pa še malo ‘fušal’ za znance. Na ponku so nastala okna za domačo hišo, kakšna omara, miza, številni opaži in stopnice, pa tudi kakšni manjši mizarski izdelki, kot na primer okvirji za satnice za hišni čebelnjak. Petru je bil ponk zvest in uporaben spremljevalec pri delu.

Leta 1914 se je začela prva svetovna vojna. Vpoklicali so tudi mojega očeta. Služil je dolga štiri leta, nato pa je bil še dve leti v ujetništvu v Italiji. Po vrnitvi se je zaposlil pri največjem obrtniku v Litiji, Kunstlerju, ki se je ukvarjal z razrezom hlodovine, imel je strugarsko delavnico in izdeloval stavbno pohištvo. Oče je opravljal delo strojevodje parne turbine, ki je poganjala stroje in proizvajala elektriko za Litijo. To delo je opravljal štiri leta.

Ker se je v Litiji in okolici pokazala velika potreba po kolarskih izdelkih oziroma popravilih teh, se je odločil, da začne na svoje. Bil je izučen kolar. Obrti se je izučil pri kolarju Škodi v Šmartnem, mojstrski izpit je naredil na Dunaju. Imel je vse pogoje, da je lahko začel na svoje. Leta 1924 si je v Tenetišah pri Litiji, kjer je bil tudi doma, zgradil delavnico in začel z obrtjo – kolarstvom.

Izdeloval je predvsem vozove, zapravljivčke, navadne vprežne vozove, pluge, brane, samokolnice, ‘šajterge’ na dveh kolesih, največ je bilo popravil – koles pri vozovih itd. Takrat sta bili v Litiji dve večji posestvi: Grmače Slatna in državno posestvo Ponoviče. Poleg tega so imeli konjsko vprego še v Predilnici Litija in največji obrtnik Kunstler. Dela mu res ni manjkalo. Poleg tega je delal še kolesa za mline na vodo in vse, kar spada zraven. Tudi žage za žaganje hlodovine so bile na vodni pogon. Vse to je pa zahtevalo redno vzdrževanje. Delo je bilo zelo zahtevno. Imel je tudi po dva ali tri zaposlene.

Največji obrtniki v Litiji in Šmartnem sredi 20. stoletja: Litija: Samsa Kunstler je izdeloval furnir raznih debelin, Slanc je skrbel za razrez hlodovine in paril žagan les za izdelavo parketa. Skušek je izdeloval fino pohištvo. Šmartno: Izgoršek je izdeloval stavbno in ploskovno pohištvo. Imel je tudi žago. Leta 1947 pa je vse to prišlo v državno last. V letih 1955 in 1956 so vse te omenjene lesne obrate združili v Lesno industrijo Litija s sedežem v Litiji.

Rodil sem se leta 1930 v Kandršah. Živeli smo v majhni kmečki hiši, kriti s slamo. Zemlje smo imeli 92 arov, tako da smo komaj redili eno do dve kravi. Oče je bil kmečki čevljar, večinoma je popravljal stare čevlje, novih je naredil bolj malo. Tudi mene je začel uvajati, da sem mu pomagal. Takrat sem bil star 13, 14 let, a veselja do čevljarskega poklica nisem imel.

Leta 1936 sem začel hoditi v osnovno šolo na Vače. Aprila 1941, ko sem bil v četrtem razredu, se je začela druga svetovna vojna. Kmalu po zasedbi Nemcev je prišel v šolo nemški učitelj. Partizani so zaminirali stavbo šole, v kateri je bila nastanjena tudi nemška žandarmerija. Tako je bilo zame konec osnovne šole, slovenske in tudi nemške. Niti ene niti druge nisem obvladal. Bil sem povprečen učenec. Po koncu vojne sem bil s 15 leti za osnovo šolo že prestar.

Prvo leto po vojni sem se zaposlil kot cestni delavec, čeprav sem bil za to uradno še premlad. Hodil sem delat, z mojim zaslužkom pa je razpolagal oče. Ko je oče začel obnavljati domačo hišo, si je izposodil stroj za izdelavo cementne strešne opeke. Tako sem na tej napravi izdeloval opeko, ’cegle’. Delo mi je šlo dobro od rok. Ko smo prekrili našo hišo, sem cegle izdeloval tudi za sosede in druge. Po vojni je bilo treba popraviti precej požganih domačij. Po prekritju hiše se je oče odločil, da bo zraven hiše postavil manjši kozolec. Prišli so tesarji in bil sem določen, da jim pomagam. Tesarski mojster je takoj opazil, da mi gre delo dobro od rok in me je povabil, naj grem delat z njimi. Tega sem bil zelo vesel, zelo rad sem delal z lesom.

Leta 1947 me je v uk vzel mizarski mojster Podbevšek na Vačah. Tako se mi je uresničila velika želja, da se izučim mizarskega poklica. Takrat obrtna vajeniška šola ni bila obvezna, tako da je nisem bil deležen. Učna doba je trajala tri leta. Proti koncu vajeniške dobe so me poklicali na enomesečni tečaj v Kranj. Tam sem opravil izpit iz teorije. Izpit iz praktičnega dela sem opravil v neki zasebni delavnici v Ljubljani. Tako sem postal mizarski pomočnik. Ko sem delal pri mojstru Podbevšku, je bila na Vačah samo enofazni električni tok. Električnih strojčkov nismo poznali, vse smo delali na roke.

Po tem sem šel služit vojaški rok, ki je trajal dve leti. Dodeljen sem bil k radiotelegrafistom. Po vojaščini je bilo težko dobiti službo, zato sem začel mizariti. Nekaj orodja sem si naredil sam, nekaj pa sem ga kupil. Elektrike takrat še ni bilo, vse se je delalo ročno. Po enem letu sem bil spet deležen treh mesecev vojaščine, šli smo branit Trst. Leta 1954 sem dobil službo v podjetju Udarnik v Ljubljani. Tam so izdelovali športna jadralna letala. Konstrukcija letal je bila izdelana iz resonančnega smrekovega lesa. Delo mi je šlo dobro od rok in napredoval sem do glavnega monterja.

Nekako po štirih letih sem se odločil, da si najdem službo bliže domačega kraja. Zaposlil sem se pri državnem obrtnem mojstru Maksu Skrinjarju v Zagorju. Bil je zelo sposoben mojster, lahko zapišem, da smo izdelovali vrhunsko pohištvo za tiste čase. To je bila zame ponovna vajeniška doba. Z dobrim delom sem napredoval v vodjo strojnega oddelka. Po združitvi s SVEO sem bil dodeljen za vodjo ročnega oddelka. To je bil v SVEI začetek serijske proizvodnje kuhinjskega pohištva.

SVEA mi je omogočila, da sem se ob delu vpisal na delovodsko šolo, ki mi jo je uspelo opraviti v dveh letih. Tako sem napredoval v normirca in delovodjo v vseh oddelkih. Vodilni so kmalu ugotovili, da imam talent za oblikovanje in dizajn. To mi je nekako prirojeno. Ker so potrebovali oblikovalca, so mi zaupali to delovno mesto. Z velikim veseljem in vnemo sem se lotil dela. (Takrat sem že opremil kar nekaj objektov, saj sem delal tudi v popoldanskem času, izven službe.) Tako sem tudi uradno postal oblikovalec kuhinjskega pohištva. Oblikoval sem 78 kuhinjskih programov in bil deležen številnih nagrad, priznanj in odlikovanj. Poleg oblikovanja kuhinjskega pohištva, ki je vključevalo tudi veliko inovacij, sem na željo vodstva SVEE sodeloval pri reklamnih oz. sponzorskih projektih, kot so postavitev razglednega stolpa in reklamnih brunaric v Mozirskem gaju, tribune za gledalce v Planici in še bi lahko našteval. Sodeloval sem na sejemskih postavitvah po Jugoslaviji in v tujini. Za SVEO sem pogodbeno delal še 16 let po upokojitvi, od svojega šestdesetega do šestinsedemdesetega leta.

Ko v svojem 90. letu gledam nazaj na svoje delo, ugotavljam, da sem opravljal kar deset poklicev: čevljarski vajenec pri svojem očetu, cestni delavec, izdelovalec cementne strešne kritine, tesarski delavec, mizarski vajenec, prva zaposlitev – izdelava športnih jadralnih letal, pomočnik v mizarski delavnici, vodja ročnega in strojnega oddelka, normirec, oblikovalec in dizajner.

Lahko povem tudi to, da smo bili včasih mizarji tudi pleskarji, steklarji ter polagalci podov in parketa. Ves čas sem neutrudno ustvarjal tudi v domači mizarski delavnici. S svojimi izdelki sem opremil številne domove, vikende, gostinske lokale, planinske koče. Zdaj, ko težkih del ne zmorem več, izdelujem okrasne predmete, vaze, šatulje in druge drobne izdelke, kjer uporabljam različne vrste lesov in svojo domišljijo. S tem si krajšam čas in z njimi razveseljujem sorodnike in prijatelje.

Malo pred svojo 80-letnico sem napisal knjigo svojih spominov z naslovom Pot, ki pušča spomine. Na vikendu na Slivni sem si uredil mizarsko delavnico – muzej, predvsem z orodjem, ki sem ga sam uporabljal. Uredil sem si dva albuma, v katerih je več kot 400 fotografij mojih izdelkov. Letos, ko sem dopolnil 90 let, pa končujem knjigo spominov na svoj rojstni kraj Kandrše.

ŠOLA NE DA VSEGA IN SAMO TALENT NE ZADOSTUJE, BITI MORAŠ DELAVEN IN DELATI S SRCEM.

Ob koncu sedemdesetih let sem zaključil srednjo lesarsko šolo v Ljubljani. Po odsluženi vojaščini sem se zaposlil v takratnem paradnem konju jugoslovanske lesne industrije, podjetju Slovenijales, ki je imelo svoje podružnice širom Jugoslavije in v tujini. Delal sem na oddelku izvoza žaganega lesa.

Prva praktična znanja in izkušnje z obdelavo lesa sem dobil pri tastu v domači mizarski delavnici. Pomagal sem mu pri izdelavi notranje opreme za stanovanjske objekte ter gostinske in druge lokale. Tast, ki je v SVEI Zagorje dolga leta delal kot oblikovalec, mi je zaupal v izdelavo detajle različnih izdelkov, saj je videl, da imam za to delo smisel in predvsem potrpljenje. Tako sem začel rezbariti. Najprej sem z rezbarijami lepšal vrata ali zaključke omar, zrezbaril sem polnila več vhodnih vrat ipd. Kmalu sem začel izdelovati samostojne predmete (ure, napise, slike …). Nakupil sem rezbarsko orodje, predvsem dleta, ki so pri tem delu najpomembnejša. Za res kakovostne je bilo treba iti čez mejo v Avstrijo. Izdelke sem vrezoval v različne vrste lesa, npr. v hrast, smreko, macesen, lipo, češnjo … Najlepše se rezbari v lesu sadnega drevja, npr. hruška, oreh, ki ima zelo lepo strukturo in barvo. Za tovrstne izdelke je potrebno veliko natančnosti, vztrajnosti in potrpežljivosti. Z veseljem sem pregledoval literaturo in si ogledoval izdelke mojstrov rezbarjev. Moje vodilo je, da mora biti ročno delo res izdelano na roke, saj je na mnogih izdelkih, ki so naprodaj, videti, da so si oblikovalci pomagali ali olajšali delo s stroji. Vrsto let je bilo rezbarjenje moj hobi. Če sem le našel čas, sem izpolnil željo naročniku ali pa izdelal darila za prijatelje in sorodnike.

Vsako življenjsko obdobje prinese drugačne dolžnosti, ki jim moramo prilagoditi način življenja. Tako je zadnja leta rezbarjenje nekako na stranskem tiru, a upam, da se bo spet našel čas za to lepo umetnost. Ker sem spretnejši z orodjem kot z besedami, naj o mojem delu spregovorijo priložene slike izdelkov.

Maksimilijan Bevc, rekli so mu Maks, rojen 1932 na Veliki Preski 6, po domače pri Markotovih.

Mlada leta je preživel na kmetiji in med delom na cesti. Ko sta se z Milko leta 1955 poročila in začela zidati hišo malo stran od domače hiše, sta večino dela opravila sama, mizarska dela pa je oče opravil sam – od oken, vrat in tudi ostrešje je izdelal sam. Bil je mizar samouk. Doma so mu namenili okoli pet hektarjev gozda, za katerega je vzorno skrbel; prav oboževal ga je. Ko je kaj posekal, je vedno vse na novo zasadil, da je raslo naprej. V hiši je imel tudi manjšo mizarsko delavnico, v kateri je izdeloval vse, kar se je potrebovalo pri hiši.

Leta 1970/71 je v Litiji, kamor je hodil v službo, kupil zemljo za izgradnjo nove hiše. Tudi za to hišo je vsa mizarska dela naredil sam, čeprav je imel samo ročno orodje. Veliko je pomagal tudi sosedom pri raznih tesarskih in zidarskih delih – za ’fršolanje’ je bil pravi mojster.

Po upokojitvi sta se z mamo preselila nazaj na Veliko Presko, kjer sta spet začela z obnovo hiše, žal je mama leta 2001 zbolela in kmalu za tem umrla. Ata je ostal sam; dolge dneve si je krajšal s kmetovanjem, delom v gozdu, zimske dni si je popestril z izdelovanjem klopi, košar in še marsikaterih drugih lesenih izdelkov.

Leta 2010 se je žal tudi njegovo življenje izteklo, ostali so spomini in izdelki njegovih sposobnih in pridnih rok.

Hinko Celestina, mojster za unikatne lesene izdelke, je prepričan, da bi težko našli državo, kjer ne bi domovala kakšna njegova ročno izstružena lesena skleda. Več let je svoje izdelke namreč prodajal na stojnici na Bledu, ki ga obiskujejo gostje z vsega sveta. Ker so sklede takšne, da je etnolog Janez Bogataj ob pogledu nanje dejal le »Kapo dol!«, iskrivemu mojstru ni težko verjeti.

Hinko Celestina, ki sklede izdeluje že več kot 30 let, svoje unikate izdeluje iz drevesnih debel, ki se pred obdelavo sušijo najmanj pet let. Les ročno izstruži v obliko vsakič drugačne sklede. Po finem ročnem brušenju sklede premaže z lakom ali z olivnim oljem. Na tak način najde pot v kuhinjo marsikatero drevo, ki pade na posestvu njegove kmetije pri Dolšk v Dolah pri Litiji. Pri izdelavi skled je njegov prepoznavni način dela ta, da v dno sklede zvrta štiri manjše luknjice, ki služijo za boljši oprijem sklede med obdelavo. Luknjice na koncu zapolni. Njegov postopek izdelave skled je pritegnil pozornost mojstrov iz vse Slovenije in mnogi so se učili od njega. Kakšno delovno skrivnost obdrži tudi zase, saj meni, da je lepo, če ljudje sami odkrivajo različne možnosti in načine obdelave lesa, sicer pa je svoja znanja rad širil tudi na mlajše – zlasti na srečanjih po osnovnih šolah.

Mojster unikatnih lesenih skled je že vse življenje povezan z lesom. Že s 17 leti se je zaposlil v lesni industriji v Litiji, po služenju vojaščine pa je bil les stalnica njegovih ustvarjalnih hobijev. Izdeloval je miniaturne replike kozolcev, za katere ima tudi certifikat. Ustvarjalni mojster se je lotil tudi gobelinov, slik iz semen in slame in raziskoval različne pristope k ročno izdelanim predmetom. Nekatere njegove predmete s svojo ustvarjalnostjo obogati tudi žena, ki v lesene predmete vžge kakšen simbol, risbo ali besedilo.

Tone Odlazek skupaj z ženo gospodari na značilni mali dolenjski kmetiji, veliki komaj šest hektarov, od katerih štiri hektare pokriva gozd. Kmetija leži blizu Šentruperta, na Koromandiji pri Veseli Gori. Svojega koščka gozda ne zanemarja in že vseskozi dobro sodeluje z gozdarji pri gospodarjenju.

Razumljivo je, da od svojega gozda v materialnem smislu ne more veliko pričakovati. Po drugi strani pa zna opazovati gozd na svoj posebni način, ki ga današnji materializirani svet težko razume.

Seveda takšen poznavalec kaj hitro opazi odtujenost sodobnega človeka od narave in njenih pojavov in s tem tudi pomanjkanje osnovnega poznavanja gozda. Skrbi ga, ker je to še posebej značilno za današnjo mladež, ki so ji bolj kot nežno gozdno zelenilo blizu krute računalniške igrice. Zato je v njem že dolgo tlela ideja, da je treba javnosti, tako mladini kakor tudi odraslim, predstaviti gozdove. Zamisel je dozorela ob prvem evropskem tednu gozdov leta 2008 in skupaj z gozdarji, učenci, študenti in lastniki gozdov mu je uspelo postaviti razstavo, na kateri je med drugim predstavil les vseh drevesnih in tudi nekaterih grmovnih vrst, ki rastejo v naših gozdovih. Razstavo v Šentrupertu, Radečah, Veliki Preski in na Bledu si je ogledalo že več tisoč obiskovalcev, od katerih je bila vsaj polovica odraslih. Njihov odziv je bil zelo dober. Po ogledu so bili večinoma zadovoljni, predvsem pa presenečeni tako nad zanesenjaštvom Toneta Odlazka kakor tudi nad pestrostjo naših gozdov, saj so nekatere domače drevesne vrste prvič spoznali šele na tej razstavi. Ta uspeh mu je dal še večji zagon in tudi nove ideje, kako še dopolniti in izboljšati že tako bogato zbirko za prihodnje razstave. Njegova za zdaj še tiha želja je tudi postavitev gozdne učne poti. Poleg tega je Tone zelo dejaven ob drugih društvenih dejavnostih v občini Šentrupert. Med drugim je ustanovni član Turističnega društva Šentrupert ter pobudnik zelo obiskane Steklasove poti, ki poteka po šentruperškem hribovju, je tudi dolgoletni dopisnik lokalnega časopisa.

V svojih mlajših letih je s tesarji postavljal lesene kozolce in pode. Iz ostankov starih objektov pa v zadnjih časih doma izdeluje različno opremo za vinoteke. Pod njegovimi prsti nastajajo tudi različni mizarski izdelki iz masivnega lesa različnih drevesnih vrst.

Moj oče se je rodil med 2. svetovno vojno, 1941 leta, v Zgornji Rečici (pri Laškem). Po končani osnovni šoli je med letoma 1956 do 1959 obiskoval srednjo šolo na Ptuju. Izobraževal se je na Centru strokovnih šol Ptuj, kjer se je specializiral za strugarstvo. Poleg strugarstva je bila šola usmerjena v izobraževanje za mizarje, tesarje, sodarje in pletarje.

Leta 1959 se je čeden mladenič vrnil v svoj domači kraj in se zaposlil pri Vekoslavu Babiču v podjetju Lesostrugarstvo Babič. V istem letu je opravil pomočniški izpit na Obrtni zbornici Celje.

Leta 1960 se je preselil na Jesenice, kjer se je zaposlil (in učil) pri Dragu in Marjanu Višnarju v podjetju Umetna obrt. Tam je imel priložnost sodelovati s tesarji, strugarji, rezbarji in slikarji, ter si pridobiti tudi nekaj najboljših prijateljev.

Prvega aprila leta 1965 se je Edi vrnil domov in se ponovno zaposlil pri Vekoslavu Babiču, ki ga je sprejel kot svojega naslednika. 1969 je prevzel obrt in jo uspešno vodil do leta 1974, pri čemer je imel tudi dva zaposlena. Potoval je po vseh večjih krajih nekdanje Jugoslavije, kot so Reka, Karlovac, Zagreb, Sisak, Beograd, Subotica, Novi Sad, kjer je prodajal svoje lesostrugarske izdelke v knjigarne, turistične trgovine, kioske, itd. Zaradi težav na trgu, kjer je domačo obrt spominkarstva vedno bolj izpodrinjala plastika, je leta 1974 zaprl obrt.

Edi še vedno z veseljem ustvarja v svoji delavnici in nam ponosno predstavlja svoje izdelke ter orodje. Čeprav je orodje že precej staro, je še vedno delujoče in uporabno. Z navdušenjem uporabljamo njegove izdelke, tako jaz kot moje sestre in drugi prijatelji, ki jim še vedno rad priskoči na pomoč in kaj izdela (npr. velik lesen šah, pa leseni gumbi in nakit, ipd.).